Zaveza z Noetom je v veljavi tako dolgo, dokler traja čas poganov (prim. Lk 21,24), do tedaj, ko bo evangelij oznanjen vsepovsod. Sveto pismo daje čast nekaterim velikim likom "narodov", npr. "pravičnemu Abelu", kralju- duhovniku Melkizedeku (prim. 1 Mz 14,18), ki je Kristusova predpodoba (prim. Heb 7,3), ali pravičnemu "Noetu, Danielu in Jobu" (Ezk 14,14). Tako Sveto pismo pokaže, kakšno višino svetosti morejo deseči tisti, ki živijo v skladu z Noetovo zavezo v pričakovanju, da Kristus "zbere v edinosti vse razkropljene božje otroke" (Jn 11,52).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 1. člen: Božje razodetje › II. Stopnje razodetja
Bog izvoli Abrahama
Da bi zbral razkropljeno človeštvo, si Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide "iz svoje dežele in od svoje rodovine in od hiše svojega očeta" (1 Mz 12,1), da bo iz njega naredil Abrahama, to se pravi "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5): "In v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje" (1 Mz 12,3 LXX; prim. Gal 3,8).
Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane obljube, izvoljeno ljudstvo (prim. Rim 11,28), poklicano, da pripravi veliki dan, ko bodo vsi božji otroci zbrani v enoti Cerkve (prim. Jn 11,52; 10,16); to ljudstvo bo korenina, na katero bodo vcepljeni pogani, ki bodo sprejeli vero (prim. Rim 11,17-18.24).
Očaki in preroki in druge starozavezne osebnosti in liki so bili in bodo zmeraj češčeni kot svetniki v vseh bogoslužnih izročilih Cerkve.
Bog oblikuje svoje ljudstvo Izraela
V času po očakih je Bog z rešitvijo iz egiptovske sužnosti izoblikoval Izraela kot svoje ljudstvo. Z njim je sklenil sinajsko zavezo in mu po Mojzesu dal svojo postavo, zato da bi Izrael Boga priznaval in mu služil kot edinemu živemu in pravemu Bogu, skrbnemu Očetu in pravičnemu sodniku, in da bi pričakoval obljubljenega Odrešenika (prim. BR 3).