"Ko so Janeza zaprli, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju'" (Mr 1,15). "Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, začel na zemlji nebeško kraljestvo" (C 3). Očetova volja je, "dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju" (C 2). To vrši tako, da zbira ljudi okoli svojega Sina Jezusa Kristusa. To zbiranje je Cerkev, ki je na zemlji "kal in začetek božjega kraljestva" (C 5).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja
Kristus je v srcu tega zbiranja ljudi v "božjo družino". Sklicuje jih okrog sebe s svojo besedo, s svojimi znamenji, ki razodevajo božje gospostvo, s pošiljanjem svojih učencev. Prihod svojega kraljestva bo uresničil predvsem z veliko skrivnostjo svoje velike noči (pashe): s svojo smrtjo na križu in svojim vstajenjem. "In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi" (Jn 12,32). K temu zedinjenju s Kristusom so poklicani vsi ljudje (prim. C 3).
Oznanjevanje božjega kraljestva
Vsi ljudje so poklicani, naj vstopijo v božje kraljestvo. To mesijansko kraljestvo, ki je bilo oznanjeno najprej Izraelovim otrokom (prim. Mt 10,5-7), je določeno, da sprejme ljudi vseh narodov (prim. Mt 8,11; 28,19). Da bi mogli vstopiti vanj, je treba sprejeti Jezusovo besedo:
Gospodova beseda se namreč primerja semenu, vsejanemu na njivi: tisti, ki jo poslušajo z vero in se uvrstijo v Kristusovo malo čredo, so sprejeli božje kraljestvo; potem seme z lastno močjo klije in raste do
časa žetve (C 5).
Božje kraljestvo pripada ubogim in malim, to je tistim, ki so ga sprejeli s ponižnim srcem. Jezus je poslan, da "prinese blagovest ubogim" (Lk 4,18; prim. 7,22). Blagruje jih, kajti "njih je nebeško kraljestvo" (Mt 5,3); "malim" je Oče blagovolil razodeti tisto, kar ostaja prikrito modrim in razumnim (prim. Mt 11,25). Jezus deli življenje ubogih od jaslilc do križa; pozna lakoto (prim. Mr 2,23-26; Mt 21,18), žejo (prim. Jn 4,6-7; 19,29) in pomanjkanje (prim. Lk 9,58). Še več: poistoveti se z ubogimi vseh vrst in iz dejavne ljubezni do njih napravi pogoj za vstop v svoje kraljestvo (prim. Mt 25,31-46).
Jezus vabi grešnike k mizi božjega kraljestva: "Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike" (Mr 2,17; prim. 1 Tim 1,15). Vabi jih k spreobrnjenju, brez katerega ni mogoče vstopiti v kraljestvo, a v besedi in dejanju jim kaže brezmejno usmiljenje svojega Očeta do njih (prim. Lk 15,11-32) in neizmerno "veselje v nebesih zaradi enega samega grešnika, ki se spokori" (Lk 15,7). Najvišji dokaz te ljubezni je daritev njegovega življenja "v odpuščanje grehov" (Mt 26,28).