Vse Kristusovo življenje je skrivnost odrešenja. Odrešenje nam prihaja predvsem prek krvi križa (prim. Ef 1,7; Kol 1,13-14; 1 Pt 1,18-19), toda ta skrivnost je na delu v vsem Kristusovem življenju: že v njegovem učlovečenju, s katerim nas, ko sam postane ubog, obogati s svojim uboštvom (prim. 2 kor 8,9); v njegovem skritem življenju, ki s svojo pokorščino (prim. Lk 2,51) zadoščuje za našo nepokorščino; v njegovi besedi, ki očiščuje njegove poslušalce (prim. Jn 15,3); v njegovih ozdravljanjih in izganjanjih hudih duhov, ko "je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni" (Mt 8,17; prim. Iz 53,4); v njegovem vstajenju, s katerim nam podarja opravičenje (prim. Rim 4,25).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › I. Vse Kristusovo življenje je skrivnost
Vse Kristusovo življenje je skrivnost rekapitulacije (zedinjevanja v eni glavi). Vse, kar je Jezus storil, govoril in trpel, je imelo namen znova postaviti padlega človeka v njegovo prvotno poklicanost:
Ko se je učlovečil in postal človek, je povzel v sebi kot glavi dolgo človeško zgodovino in nam priskrbel odrešenje v povzetku, tako da smo tisto, kar smo bili izgubili v Adamu, se pravi to, da smo po božji podobi in sličnosti, znova prejeli v Kristusu Jezusu (sv. Irenej, haer. 3,18,1). Vrh tega je Kristus šel skoz
vse življenjske dobe, da je s tem vsem ljudem vrnil občestvo z Bogom (pr.t. 3,18,7; prim. 2,22,4).
Naše občestvo z Jezusovimi skrivnostmi
Celotno Kristusovo bogastvo "je namenjeno vsakemu človeku in je dobrina za vse" (RH 11). Kristus ni živel svojega življenja sam zase, ampak za nas, od svojega učlovečenja "za nas ljudi in zaradi našega zveličanja" do svoje smrti "za naše grehe" (1 Kor 15,39) in svojega vstajenja "za naše opravičenje" (Rim 4,25). Tudi še sedaj je "naš zagovornik pri Očetu" (1 Jn 2,1), kjer "vedno živi, da za nas posreduje" (Heb 7,25). Z vsem tistim, kar je za nas živel in trpel enkrat za vselej, za vedno ostaja "za nas pred božjim obličjem" (Heb 9,24).
V vsem svojem življenju se Jezus izkazuje kot naš vzor (prim. Rim 15,5; Flp 2,5): on je tisti "popolni človek" (CS 38), ki nas vabi, da postanemo njegovi učenci in hodimo za njim: s svojim ponižanjem nam je dal zgled za posnemanje (prim. Jn 13,15), s svojo molitvijo priteguje k molitvi (prim. Lk 11,1), s svojim uboštvom kliče, naj prostovoljno sprejemamo pomanjkanje in preganjanja (prim. Mt 5,11-12).
Vse, kar je Kristus živel, stori, da bi mi mogli to živeti v njem in da bi on to živel v nas. "Božji Sin se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom" (CS 22,2). Poklicani smo, da naj bomo popolnoma eno z njim; to, kar je on živel v svojem mesu za nas in kot naš vzor, nam je priobčil kot udom svojega telesa:
Nadaljevati in dopolnjevati moramo v sebi Jezusova stanja in skrivnosti ter ga pogosto prositi, da jih dovrši in dopolni v nas in v vsej svoji Cerkvi... Kajti Božji Sin namerava dati v delež in razprostraniti ter nadaljevati svoje skrivnosti v nas in v vsej svoji Cerkvi z milostmi, ki nam jo hoče naklanjati, in z učinki, ki jih hoče izvršiti v nas s svojimi skrivnostmi. In na ta način jih hoče dovršiti v nas (sv. Janez Eudes,
regn.).