Katekizem katoliške Cerkve

KKC 475

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 1. odstavek: Božji Sin se je učlovečil › IV. Kako je Božji Sin človek

473

Toda istočasno je to resnično človeško spoznavanje Božjega Sina izražalo božje življenje njegove osebe (prim. sv. Gregor Veliki, ep. 10,39: DS 475). "Človeška narava Božjega Sina je, ne sama po sebi, temveč po svojem zedinjenju z Besedo, spoznavala in razodevala v sebi vse tisto, kar ustreza Bogu" (sv. Maksim Spoznavalec, qu.dub. 66). To je v prvi vrsti notranje in neposredno spoznavanje, ki ga ima učlovečeni Božji Sin o svojem Očetu (prim. Mr 14,36; Mt 11,27; Jn 1,18; 8,55; itd.). Sin je tudi v svojem človeškem spoznavanju kazal božjo prodornost, s katero je segal do skritih misli človeškega srca (prim. Mr 2,8; Jn 2,25; 6,61; itd.).

474

Po svojem zedinjenju z božjo modrostjo v osebi učlovečene Besede je bilo Kristusovo človeško znanje v polnosti deležno vednosti o večnih načrtih, ki jih je razodel s svojim prihodom (prim. Mr 8,31; 9,31; 10,33-34; 14,18-20.26-30). Glede tistega, o čemer pravi, da na tem področju ne ve (prim. Mr 13,32), izjavi drugod, da ni v njegovem poslanstvu, da bi to razodel (prim. Apd 1,7).

Kristusova človeška volja

475

Vzporedno je Cerkev na 6. vesoljnem cerkvenem zboru (3. carigrajski koncil leta 681) izpovedala vero, da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po božje odločila za naše zveličanje (prim. DS 556-559: S 220). Kristusova človeška volja "je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi božji in vsemogočni volji" (DS 556: S 220).

Kristusovo resnično telo

476

Ker se je Beseda učlovečila tako, da si je privzela resnično človeškost, je bilo Kristusovo telo omejeno (prim. lateranski cerkveni zbor 649: DS 504: S 196). Zaradi tega smemo Jezusovo človeško obličje "naslikati" (Gal 3,2). Na 7. vesoljnem cerkvenem zboru (2. nicejski koncil 787: DzS 600-603) je Cerkev priznala kot zakonito, da ga upodabljamo na svetih podobah.

477

Hkrati je Cerkev vedno priznavala, da je v Jezusovem telesu, "Bog, ki je po naravi neviden, postal viden našim očem" (božični hvalospev). Individualne posebnosti Kristusovega telesa namreč izražajo božjo osebo Božjega Sina. Sin Božji je naredil poteze svojega človeškega telesa tako, da jih, naslikane na sveti podobi, smemo častiti, kajti vernik, ki časti njegovo podobo, "časti v njej osebo, ki je tu naslikana" (2. nicejski koncil: DS 601).