človek je ustvarjen, da bi živel v občestvu z Bogom, v katerem najde svojo srečo: "Kadar bom z vsem bitjem priklenjen nate, ne bo zame nikjer bolečine ne truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s tabo" (sv. Avguštin, conf. 10,28,39).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › IV. Kako govoriti o Bogu?
Kadar posluša sporočilo stvarstva in glas svoje vesti, more človek doseči gotovost spoznanja o obstoju Boga, vzroka in cilja vsega.
Cerkev uči, da je enega samega in resničnega Boga, našega Stvarnika in Gospoda, mogoče z gotovostjo spoznati iz njegovih del z naravno lučjo človeškega razuma (prim. 1. vat. koncil: DS 3026).
Izhajajoč iz mnogoterih popolnosti ustvarjenih bitij, ki nosijo na sebi podobnost z neskončno popolnim Bogom, moremo realno imenovati Boga, čeprav naša omejena govorica ne izčrpa skrivnosti.
"Stvar brez Stvarnika izgine v nič" (CS 36,3). Zaradi tega verujoči vedo, da jih Kristusova ljubezen priganja, naj prinašajo luč živega Boga tistim, ki ga ne poznajo ali ga odklanjajo.