Katekizem katoliške Cerkve

KKC 463

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 1. odstavek: Božji Sin se je učlovečil › II. Učlovečenje

II. Učlovečenje

461

Cerkev se naslanja na izraz sv. Janeza ("Beseda se je učlovečila": Jn 1,14) in označuje z besedo "učlovečenje" (incarnatio) dejstvo, da si je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi v njej izvršil naše odrešenje. V hvalnici, ki jo izpričuje sv. Pavel, Cerkev opeva skrivnost učlovečenja:

"Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel naravo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in

sicer do smrti na križu! (Flp 2,5-8; prim. BM, pesem v sobotnih večernicah).

462

Pismo Hebrejcem govori o isti skrivnosti:

Zato pravi ob svojem prihodu na svet: 'Daritve in darovanja nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam... da izpolnim, o Bog, tvojo

voljo' (Heb 10,5-7, nav. Ps 40,7-9 LXX).

463

Vera v resnično učlovečenje Božjega Sina je razločilno znamenje krščanske vere: "Božjega duha spoznate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Krisus prišel v telesu, je od Boga" (1 Jn 4,2). To je veselo prepričanje Cerkve prav od njenega začetka, ko opeva "veliko skrivnost pobožnosti": "On je bil razodet v telesu" (1 Tim 3,16).

III. Pravi Bog in pravi človek

464

Edinstveni in povsem enkratni dogodek učlovečenja Božjega Sina ne pomeni, da je Jezus Kristus delno Bog in delno človek, tudi ne, da v njem obstaja nerazločena mešanica božjega in človeškega. Postal je resnično človek in ostal resnično Bog. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. To versko resnico je Cerkev morala braniti in jo pojasnjevati v prvih stoletjih nasproti krivoverstom, ki so jo pačile.

465

Prva krivoverstva so manj zanikovala Kristusovo božanstvo kakor pa njegovo resnično človeško naravo (gnostični doketizem). Krščanska vera je že od apostolskih časov dalje poudarjala resnično učlovečenje Božjega Sina, "ki je prišel v telesu" (prim. 1 Jn 4,2-3; 2 Jn 7). Toda od tretjega stoletja dalje je Cerkev morala zoper Pavla iz Samosate na cerkvenem zboru, ki se je sešel v Antiohiji, zatrditi, da je Jezus Kristus Božji Sin po naravi in ne po adopciji, posinovljenju. Prvi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 325 je v svojem Credo (veroizpovedi) izpovedal vero, da je Božji Sin "rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom /'homousios'/"; in obsodil je ArRja, ki je trdil, da "je Božji Sin nastal iz nič" (DS 130) in da "je bil iz neke druge substance" kakor pa Oče (DS 126).