Jezusovo mesijansko posvečenje razodeva njegovo božje poslanstvo. "Na to namreč kaže že njegovo ime samo, kajti v Kristusovem imenu je mišljen tisti, ki je mazilil, tisti, ki je bil maziljen in maziljenje samo, s katerim je bil maziljen: tisti, ki je mazilil, je Oče, tisti, ki je bil maziljen, je Sin, in maziljen je bil v Duhu, ki je maziljenje" (sv. Irenej, haer. 3,18;3). Njegovo večno mesijansko posvečenje se je razodelo v času njegovega zemeljskega življenja pri njegovem krstu, ki ga je izvršil Janez, ko "ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in močjo" (Apd 10,38), "da se razodene Izraelu" (Jn 1,31) kot njegov Maziljenec. Njegova dela in njegove besede so ga dajala spoznati kot "svetega od Boga" (Mr 1,24; Jn 6,69, Apd 3,14).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 2. člen: In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, › II. Kristus
Številni Judje in celo nekateri pogani, ki so delili njihovo upanje, so v Jezusu prepoznali osnovne poteze mesijanskega "Davidovega sina", ki ga je Bog obljubil Izraelu (prim. Mt 2,2; 9,27; 12,23; 15,22; 20,30; 21,9.15). Jezus je sprejel naslov Mesija, do katerega je imel pravico (prim. Jn 4,25-26; 11,27), a ne brez pridržka, ker ga je del njegovih sodobnikov razumelo po preveč človeškem pojmovanju (prim. Mt 22,41-46), v bistvu politično (prim. Jn 6,15; Lk 24,21).
Jezus je izpoved vere, s katero ga je Peter priznal za Mesija, sprejel in pri tem napovedal bližnje trpljenje Sina človekovega (prim. Mt 16,16-23). Razkril je pristno vsebino svojega mesijanskega kraljestva v presegajoči istovetnosti Sina človekovega "ki je prišel iz nebes" (Jn 3,13; prim. Jn 6,62; 5 Mz 7,13) in hkrati v svojem odrešenjskem poslanstvu kot trpečega služabnika: "Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28; prim. Iz 53,10-12). Zato se pravi smisel njegovega kraljestva razodeva šele s križa (prim. Jn 19,19-22; Lk 23,39-43). Šele po njegovem vstajenju je mogel Peter razglasiti pred božjim ljudstvom njegovo mesijansko kraljestvo: "Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Maziljenca" (Apd 2,36).
III. Edini Božji Sin
V stari zavezi se božji sinovi imenujejo angeli (prim. 5 Mz 32,8; Job 1,6), izvoljeno ljudstvo (prim. 2 Mz 4,22; Oz 11,1; Jer 3,19; Sir 36,11; Mdr 18,13), Izraelovi otroci (prim. 5 Mz 14,1; Oz 2,1) in njihovi kralji (prim. 2 Sam 7,14; Ps 82,6) in sicer v pomenu posinovljenja, ki vzpostavlja med Bogom in njegovo stvarjo odnose posebne bližine. Kadar se obljubljeni mesijanski kralj imenuje "božji sin" (prim. 1 Krn 17,13; Ps 2,7), tedaj to v skladu z literarnim pomenom teh besedil ne pomeni nujno, da je ta mesijanski kralj kaj več kakor človek. Tisti, ki so tako označevali Jezusa kot izraelskega Mesija (prim. Mt 27,54), najbrž niso hoteli reči kaj več (prim. Lk 23,47).
Drugače je to pri Petru, ko izpove, da je Jezus "Kristus, Sin živega Boga" (Mt 16,16); Jezus mu namreč odgovori slovesno: "Meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih" (Mt 16,17). Vzporedno je pozneje povedal Pavel v zvezi s svojo spreobrnitvijo na poti v Damask: "Bog, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical s svojo milostjo, je sklenil v meni razodeti svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani..." (Gal 1,15-16). "Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin" (Apd 9,20). To je od vsega začetka (prim. 1 Tes 1,10) središče apostolske vere (prim. Jn 20,31), ki jo je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve (prim. Mt 16,18).