človek je vnaprej določen, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu - "podobi nevidnega Boga" (Kol 1,15) - da bi tako Kristus bil prvorojenec med mnogimi brati in sestrami (prim. Ef 1,3-6; Rim 8,29).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › IV. Človek v raju
človek je "corpore et anima unus - enota iz duše in telesa" (CS 14,1). Nauk vere trdi, da duhovno in neumrljivo dušo neposredno ustvari Bog.
"Toda Bog ni ustvaril človeka samega: že od začetka ju je ustvaril moža in ženo (1 Mz 1,27). Njuna medsebojna zveza sestavlja prvo obliko občestva oseb" (CS 12,4).
Razodetje nam daje spoznati stanje prvotne svetosti in pravičnosti moža in žene pred grehom: iz njunega prijateljstva z Bogom je pritekala sreča njunega bivanja v raju.
7. odstavek: Padec
Bog je neskončno dober in vsa njegova dela so dobra. Vendar nihče ne ubeži izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi - zla, ki se kaže kot povezano z lastnimi mejami stvari - in predvsem vprašanju moralnega zla. Odkod prihaja zlo? "Quaerebam unde malum et non erat exitus - Iskal sem, odkod hudo, in nisem našel izhoda", pravi sv. Avguštin (conf. 7,7); in njegovo boleče iskanje je nato našlo izhod samo v njegovem spreobrnjenju k živemu Bogu. Kajti "skrivnost hudobije" (2 Tes 2,7) se osvetli samo v luči "skrivnosti pobožnosti" (1 Tim 3,16). Razodetje božje ljubezni v Kristusu je razkrilo hkrati prostranost zla in tudi preobilje milosti (prim. Rim 5,20). Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla (prim. Lk 11,21-22; Jn 16,11; 1 Jn 3,8).