človek je vrhunec stvarjenjskega dela. Navdihnjena pripoved izraža to s tem, da jasno razlikuje stvarjenje človeka od stvarjenja ostalih stvari (prim. 1 Mz 1,26).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 5. odstavek: Nebesa in zemlja › II. Vidni svet
Obstaja solidarnost med vsemi stvarmi zaradi dejstva, da imajo vse istega Stvarnika in da so vse naravnane na njegovo slavo (prim. 1 Mz 1,26):
Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva...
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi,
mnogo koristi ponižna, dobra in čista...
Hvaljen, naš Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem...
in zahvalite se mu in služite mu
v veliki ponižnosti.
(sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem)
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
Sobota - cilj dela "šesterih dni". Sveto besedilo pravi, da je "Bog dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil", in da sta bila tako "dovršena nebo in zemlja", in da je Bog sedmi dan "počival" ter da je ta dan blagoslovil in ga posvetil (1 Mz 2,1-3). Te navdihnjene besede vsebujejo bogastvo zveličavnih naukov:
Bog je v stvarstvo položil temelj in stalne zakone (prim. Heb 4,3-4), na katere se bo verujoči mogel opreti z zaupanjem in ki mu bodo vedno znamenje ter poroštvo neomajne zvestobe božje zaveze (prim. Jer 31,35-37; 33,19-26). S svoje strani bo človek moral ostati zvest temu temelju in spoštovati zakone, ki jih je tukaj zapisal Stvarnik.
Stvarstvo je narejeno v naravnanosti na soboto in torej na češčenje in adoracijo Boga. Bogočastje (kult) je torej zapisano v red stvarstva (prim. 1 Mz 1,14). "Operi Dei nihil preponatur - najprej bogoslužje, potem vse drugo", veleva Pravilo sv. Benedikta, ki s tem nakazuje pravi red človeškega dejanja in nehanja.