Ničesar ni, kar bi ne dolgovalo svojega obstoja Bogu stvarniku. Svet se je začel, ko je bil z božjo besedo priklican iz nič; vsa obstajajoča bitja, celotna narava, in celotna človeška zgodovina - vse to se zakoreninja v tem prvotnem dogodku: to je nastanek sam, s katerim je bil svet vzpostavljen in se je začel čas (prim. sv. Avguštin, Gen. Man. 1,2,4).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 5. odstavek: Nebesa in zemlja › II. Vidni svet
Vsako ustvarjeno bitje ima svojo lastno dobrost in svojo lastno popolnost. Za vsako od del "šesterih dni" je rečeno: "In Bog je videl, da je dobro". "Saj prejmejo vse stvarnosti prav na temelju ustvarjenosti svojo lastno trdnost, resničnost in dobrost ter svoje lastne zakone in red" (CS 36,2). Različne stvari, hotene v njihovi lastni biti, odsevajo vsaka na svoj način žarek neskončne božje modrosti in dobrote. Zaradi tega mora človek spoštovati lastno dobrost vsake stvari, tako da se izogiblje takšnemu neurejenemu uporabljanju stvari, ki prezira Stvarnika in ima pogubne posledice za ljudi in za njihovo okolje.
Medsebojna odvisnost stvari je hotena od Boga. Sonce in luna, cedra in mala cvetlica, orel in vrabec: neštete različnosti in neenakosti nakazujejo, da nobena stvar ne zadošča sama sebi, da obstajajo le v odvisnosti druga od druge, da bi se tako medsebojno dopolnjevale v služenju drugih drugim.
Lepota vesoljstva: Red in harmonija ustvarjenega sveta izvirata iz raznovrstnosti bitij in odnosov, ki obstajajo med njimi. človek jih polagoma odkriva kot zakone narave. Le-ti so predmet občudovanja učenjakov. Lepota stvarstva odseva neskončno Stvarnikovo lepoto. Ta lepota mora navdihovati spoštovanje in podrejenost človekovega razuma in njegove volje.
Hierarhija stvari je izražena z zaporedjem "šesterih" dni, ki gre od manj popolnega do bolj popolnega. Bog ljubi vse svoje stvari (prim. Ps 145,9), za sleherno skrbi, celo za vrabce. Vendar pravi Jezus: "Več ko veliko vrabcev ste vredni vi" (Lk 12,6-7), ali tudi: "Koliko več je vendar človek kot ovca" (Mt 12,12).