Namignjena v Stari zavezi (prim. Ps 33,6; 104,30; 1 Mz 2-3), razodeta v Novi zavezi, je stvarjenjska dejavnost Sina in Duha kot neločljivo ena z Očetovo odrešenjsko dejavnostjo jasno zatrjena v pravilu cerkvene vere: "Samo en Bog je (...): on je Oče, on je Bog, on je stvarnik, on je začetnik, on je urejevalec. On je naredil vse po samem sebi, se pravi po svoji Besedi in po svoji Modrosti" (sv. Irenej, haer. 2,30,9), "po Sinu in Duhu", ki sta kakor "njegovi roki" (pr.t., 4,20,1). Stvarstvo je skupno delo svete Trojice.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › III. Svet je bil ustvarjen v Božjo slavo
III. Svet je bil ustvarjen v Božjo slavo
To je temeljna resnica, ki jo Sveto pismo in izročilo nenehno oznanjata in proslavljata: "Svet je bil ustvarjen v božjo slavo" (1. vat. koncil: DS 3025). Bog je vse ustvaril, razlaga sv. Bonaventura, "non propter gloriam augendam, sed propter gloriam manifestandam et propter gloriam suam comunicandam - ne zaradi pomnožitve slave, marveč zaradi razodevanja slave in zaradi priobčevanja svoje slave" (sent. 2,1,2,2,1). Bog namreč nima drugega razloga za stvarjenje kakor svojo ljubezen in svojo dobroto: "Aperta manu clave amoris creaturae prodierunt - Stvari so izšle iz roke, ki jo je odprl ključ ljubezni" (sv. Tomaž Akv., sent. 2, prol). Prvi vatikanski koncil razlaga:
V svoji dobroti in z vsemogočno močjo je ta edini pravi Bog - ne zato, da bi pomnožil svojo blaženost ali da bi pridobil svojo popolnost, temveč zato, da bi svojo popolnost razodeval z dobrotami, ki jih podeljuje stvarem - s popolnoma svobodnim sklepom v začetku časov iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno... (DS 3002).
Božja slava je v tem, da se uresničuje to razodevanje in to priobčevanje božje dobrote, zaradi česar je bil svet ustvarjen. Narediti nas po Jezusu Kristusu za svoje posinovljene otroke, "takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, da bi slavili veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril" (Ef 1,5-6). "Kajti božja slava je živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga: če že razkrivanje Boga prek stvarstva podeljuje življenje vsem bitjem, ki živijo na zemlji, koliko bolj razkrivanje Očeta po Besedi priskrbi življenje tistim, ki gledajo Boga" (sv. Irenej, haer. 4,20,7). Poslednji cilj stvarstva je ta, da Bog "hkrati ostvarja svojo slavo in našo blaženost, tako da bo on, ki je stvarnik sveta, končno postal 'vse v vsem' (1 Kor 15,28)" (M 2).
IV. Skrivnost stvarjenja
Bog ustvarja z modrostjo in iz ljubezni
Verujemo, da je Bog ustvaril svet po svoji modrosti (prim. Mdr 9,9). Svet ni proizvod kakršnekoli nujnosti, slepe usode ali naključja. Verujemo, da izhaja iz svobodne volje Boga, ki je hotel, da bi ustvarjena bitja postala deležna njegove biti, njegove modrosti in njegove dobrote: "Ti si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in vse biva" (Raz 4,11). "Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod! Vsa si z modrostjo naredil" (Ps 104,24). "Dober je Gospod vsem, usmiljen do vseh svojih del" (Ps 145,9).
Bog ustvarja iz nič
Verujemo, da Bog ne potrebuje ničesar poprej obstoječega in tudi ne nikakršne pomoči za stvarjenje (prim. 1 vat. koncil: DS 3022). Stvarjenje tudi ni nujno izlitje (emanacija) iz božje podstati (prim. 1 vat. koncil: DS 3023- 3024). Bog ustvarja svobodno "iz nič" (DS 800; 3025):
Kaj bi bilo izrednega, če bi Bog naredil svet iz že prej obstoječe snovi? Človeški izdelovalec tedaj, ko mu dado snov, naredi iz nje vse tisto, kar hoče. Božja moč pa se nasprotno izkaže ravno tedaj, ko izhaja iz nič, da bi naredila vse tisto, kar hoče (sv. Teofil Antiohijski, Autol. 2,4).