Med vsemi besedami Svetega pisma o stvarjenju zavzemajo tri prva poglavja 1. Mojzesove knjige edinstveno mesto. Z literarnega vidika morejo ta besedila prihajati iz različnih izvirov. Navdihnjeni avtorji so jih postavili na začetek Svetega pisma, tako da v svoji slovesni govorici izražajo resnice o stvarstvu, o njegovem izvoru in njegovem cilju v Bogu, o njegovem redu in njegovi dobrosti, o človekovi poklicanosti, končno o drami greha in o upanju na odrešenje. Če jih beremo v Kristusovi luči, v enoti Svetega pisma in v živem izročilu Cerkve, ostanejo te besede glavni vir kateheze o skrivnostih "začetka": o stvarjenju, o padcu, o obljubi odrešenja.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › II. Stvarstvo – delo svete Trojice
II. Stvarstvo – delo svete Trojice
"V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo". Te prve besede Svetega pisma zatrjujejo tri stvari: večni Bog je postavil začetek vsemu, kar biva razen njega. Samo on je stvarnik (glagol "ustvariti" - hebrejsko "bara" - ima za osebek vedno Boga). Celota vsega, kar obstaja (izraženo z obrazcem "nebo in zemlja"), je odvisna od njega, ki ji daje bit.
"V začetku je bila Beseda (...) in Beseda je bila Bog. (...) Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo" (Jn 1,1-3). Nova zaveza razodeva, da je Bog vse ustvaril po večni Besedi, svojem ljubljenem Sinu. V njem "je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji (...) vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse" (Kol 1,16-17). Vera Cerkve zatrjuje prav tako stvarjenjsko dejavnost Svetega Duha: on je tisti, "ki oživlja" (Nicejsko-carigrajska veroizpoved), "stvarnik Sveti Duh" ("Veni, Creator Spiritus"), "studenec vsega dobrega" (bizantinska liturgija, tropar binkoštnih večernic).
Namignjena v Stari zavezi (prim. Ps 33,6; 104,30; 1 Mz 2-3), razodeta v Novi zavezi, je stvarjenjska dejavnost Sina in Duha kot neločljivo ena z Očetovo odrešenjsko dejavnostjo jasno zatrjena v pravilu cerkvene vere: "Samo en Bog je (...): on je Oče, on je Bog, on je stvarnik, on je začetnik, on je urejevalec. On je naredil vse po samem sebi, se pravi po svoji Besedi in po svoji Modrosti" (sv. Irenej, haer. 2,30,9), "po Sinu in Duhu", ki sta kakor "njegovi roki" (pr.t., 4,20,1). Stvarstvo je skupno delo svete Trojice.
III. Svet je bil ustvarjen v Božjo slavo
To je temeljna resnica, ki jo Sveto pismo in izročilo nenehno oznanjata in proslavljata: "Svet je bil ustvarjen v božjo slavo" (1. vat. koncil: DS 3025). Bog je vse ustvaril, razlaga sv. Bonaventura, "non propter gloriam augendam, sed propter gloriam manifestandam et propter gloriam suam comunicandam - ne zaradi pomnožitve slave, marveč zaradi razodevanja slave in zaradi priobčevanja svoje slave" (sent. 2,1,2,2,1). Bog namreč nima drugega razloga za stvarjenje kakor svojo ljubezen in svojo dobroto: "Aperta manu clave amoris creaturae prodierunt - Stvari so izšle iz roke, ki jo je odprl ključ ljubezni" (sv. Tomaž Akv., sent. 2, prol). Prvi vatikanski koncil razlaga:
V svoji dobroti in z vsemogočno močjo je ta edini pravi Bog - ne zato, da bi pomnožil svojo blaženost ali da bi pridobil svojo popolnost, temveč zato, da bi svojo popolnost razodeval z dobrotami, ki jih podeljuje stvarem - s popolnoma svobodnim sklepom v začetku časov iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno... (DS 3002).