V drznem zaupanju smo začeli moliti k našemu Očetu. Ko smo molili, naj bo posvečeno njegovo ime, smo ga prosili, da bi bili vedno bolj posvečeni. Toda čeprav smo oblečeni v krstno oblačilo, ne nehamo grešiti, se odvračati od Boga. Zdaj se v tej novi prošnji vračamo k njemu kakor izgubljeni otrok (prim. Lk 15,11-32) in se pred njim priznavamo za grešnike kakor cestninar (prim. Lk 18,13). Naša prošnja se začenja z "izpovedjo", v kateri hkrati priznamo svojo bedo in njegovo usmiljenje. Naše upanje je trdno, ker imamo v njegovem Sinu "odrešenje, odpuščanje grehov" (Kol 1,14; Ef 1,7). Učinkovito in nedvomno znamenje njegovega odpuščanja najdemo v zakramentih njegove Cerkve (prim. Mt 26,28; Jn 20,23).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › V. Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom
A nekaj vzbuja strah: ta val usmiljenja ne more prodreti v naše srce, dokler nismo odpustili tistim, ki so nas razžalili. Ljubezen je - kakor Kristusovo telo - nedeljiva: ne moremo ljubiti Boga, ki ga ne vidimo, če ne ljubimo brata, sestre, ki ju vidimo (prim. 1 Jn 4,20). V odklanjanju, da bi odpustili svojim bratom in sestram, se naše srce zapre, njegova trdota ga napravi nepropustnega za usmiljeno Očetovo ljubezen; v izpovedi (priznanju) svojega greha se naše srce odpre za njegovo milost.
Ta prošnja je tako pomembna, da je edina, h kateri se Gospod vrne in jo razvije v govoru na gori (prim. Mt 6,14-15; 5,23-24; Mr 11,25). Ta odločilna zahteva (exigentia crucialis) skrivnosti zaveze je za človeka nemogoča. Toda "Bogu je vse mogoče".
Ta "kakor" v Jezusovem učenju ni edini: "Bodite popolni, 'kakor' je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48); "Bodite usmiljeni, 'kakor' je tudi vaš Oče usmiljen" (Lk 6,36); "Novo zapoved vam dam: Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil" (Jn 13,34). Spolnjevati Gospodovo zapoved je nemogoče, če gre za to, da bi božji vzor posnemali na zunaj. Gre pa za življenjsko in "iz globine srca" prihajajočo deležnost pri svetosti, usmiljenju, ljubezni našega Boga. Samo Duh, ki je "naše življenje" (Gal 5,25), more napraviti, da postane "naše" isto mišljenje, ki je v Kristusu Jezusu (prim. Flp 2,1.5). Tedaj postane enota odpuščanja mogoča: "drug drugemu si odpuščamo, 'kakor' nam je tudi Bog odpustil v Kristusu" (Ef 4,32).
Tako oživijo Gospodove besede o odpuščanju, tej ljubezni, ki ljubi do skrajnosti (prim. Jn 13,1). Prilika o neusmiljenem služabniku, ki je krona Gospodovemu učenju o cerkvenem občestvu (prim. Mt 18,23-35), se končuje s temi besedami: "Tako bo moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu." "V dnu srca" se namreč vse zavozlava in razvozlava. Ni v naši moči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo.