"Vsakdanji". Ta beseda, "epiousios", ni uporabljena nikjer drugje v Novi zavezi. Če jo vzamemo v časovnem pomenu, je to pedagoška ponovitev besede "danes" (prim. 2 Mz 16,19-21), da bi nas potrdila v zaupanju "brez pridržkov". Če jo vzamemo kakovostno, pomeni tisto, kar je potrebno za življenje, in, širše vzeta, vsako dobrino, ki zadostuje za obstoj (prim. 1 Tim 6,8). Če jo vzamemo po črki (epiousios: "nad-bitnosten"), označuje naravnost kruh življenja, Kristusovo telo, "zdravilo nesmrtnosti" (sv. Ignacij Antiohijski, Efežanom 20,2: PG 5,661), brez katerega nimamo življenja v sebi (prim. Jn 6,53-56). Končno je v povezavi s prejšnjim razviden tudi nebeški smisel: "dan" (vključen v besedi "vsakdanji") je Gospodov dan, dan gostije božjega kraljestva, anticipirane v evharistiji, ki je že predokus prihajajočega božjega kraljestva. Zato se spodobi, da evharistično bogoslužje obhajamo "vsak dan".6
Evharistija je naš vsakdanji kruh. Moč, ki je lastna tej božji hrani, je moč zedinjenja: zedinja nas z Odrešenikovim telesom in napravlja iz nas njegove ude, da bi postali to, kar prejemamo... Ta vsakdanji kruh je tudi v branjih, ki jih vsak dan slišite v Cerkvi, v slavospevih, ki se pojo in jih pojete tudi vi. Vse to je potrebno za naše romanje (sv. Avguštin, serm. 57,7,7).
Nebeški Oče nas spodbuja, naj kot otroci nebes prosimo kruh iz nebes (prim. Jn 6,51). Kristus "sam je kruh, ki potem, ko je bil zasejan v Devico in je vzhajal v mesu, bil zgneten v trpljenju, pečen v peči groba, dejan v shrambo v Cerkvi, ter je prinesen na oltarje, daje vsak dan vernikom nebeško hrano" (sv. Peter Krizolog, serm. 71).