"Daj nam" je tudi izraz zaveze: mi smo njegovi in on je naš, za nas. Toda ta "nam" ga priznava tudi za Očeta vseh ljudi in mi ga prosimo za vse te ljudi, v solidarnosti z njihovimi potrebami in njihovim trpljenjem.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › IV. Daj nam danes naš vsakdanji kruh
"Naš kruh". Oče, ki nam daje življenje, si ne more kaj, da nam ne bi dal za življenje potrebne hrane, vseh "primernih" tvarnih in duhovnih dobrin. V govoru na gori Jezus poudarja to sinovsko zaupanje, ki sodeluje s previdnostjo našega Očeta (prim. Mt 6,25-34). Jezus nas ne zavezuje k nikakršni pasivnosti, trpnosti (prim. 2 Tes 3,6-13), temveč nas hoče osvoboditi vsakršnega gojenega nemira in vsakršne zaskrbljenosti. Tako otroško se mu prepuščajo božji otroci:6
Tistim, ki iščejo božje kraljestvo in božjo pravico, obljublja, da jim bo vse navrgel. Ker je namreč vse božja last, ničesar ne pogreši, kdor ima Boga, če se le zoper Boga ne pregreši (sv. Ciprijan, Dom. orat. 21).
Toda navzočnost ljudi, ki so lačni zaradi pomanjkanja kruha, odkriva neko drugo globino te prošnje. Drama lakote v svetu poziva kristjane, ki molijo v resnici, k dejavni odgovornosti do svojih bratov, tako v njihovem osebnem ravnanju kakor v njihovi solidarnosti s človeško družino. Te očenaševe prošnje ni mogoče ločevati od prilik o ubogem Lazarju (prim. Lk 16,19) in o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31-46).
Kakor kvas v testu tako mora novost božjega kraljestva dvigovati in prepajati zemljo s Kristusovim Duhom (prim. LA 5). Razodevati se mora z vzpostavljanjem pravičnosti v osebnih in družbenih, gospodarskih in mednarodnih odnosih, ne da bi kdaj pozabljali, da ne more biti pravične strukture brez ljudi, ki hočejo biti pravični.
Gre za "naš" kruh, za kruh, ki je "eden" za "mnoge". Uboštvo iz blagrov je krepost razdeljevanja: vabi nas, naj priobčujemo in razdeljujemo materialne in duhovne dobrine - ne iz prisile, temveč iz ljubezni - da bi izobilje enih lajšalo pomanjkanje drugih (prim. 2 Kor 8,1-15).