Katekizem katoliške Cerkve

KKC 282

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › I. Kateheza o stvarjenju

280

Stvarjenje je temelj "vseh odrešenjskih božjih zamisli", "začetek zgodovine odrešenja" (SKP 51), ki dosega svoj vrhunec v Kristusu. In z nasprotne strani je Kristusova skrivnost odločilna osvetlitev skrivnosti stvarjenja; Kristusova skrivnost razodeva cilj, zaradi katerega je "v začetku Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1): že od začetka je Bog imel pred očmi veličastvo novega stvarjenja v Kristusu (prim. Rim 8,18-23).

281

Zato se berila velikonočne vigilije, obhajanja novega stvarjenja v Kristusu, začenjajo s poročilom o stvarjenju; prav tako je v bizantinski liturgiji pripoved o stvarjenju vedno prvo berilo na vigilije velikih Gospodovih praznikov. Po starodavnem pričevanju se poučevanje katehumenov drži iste poti (prim. Etheria, pereg. 46; sv. Avguštin, catech. 3,5).

I. Kateheza o stvarjenju

282

Kateheza o stvarjenju je bistvenega pomena. Tiče se temeljev človeškega in krščanskega življenja. Razjasnjuje namreč odgovor krščanske vere na osnovno vprašanje, ki so si ga postavljali ljudje vseh časov: "Odkod prihajamo?" "Kam gremo?" "Kateri je naš izvor?" "Kateri je naš cilj?" "Odkod prihaja in kam gre vse to, kar biva?" Obe vprašanji, vprašanje izvora in vprašanje cilja, sta neločljivi. Sta odločilni za smisel življenja in življenjsko usmerjanje vsega našega dejanja in nehanja.

283

Vprašanje o izvoru sveta in človeka je predmet številnih znanstvenih raziskav, ki so čudovito obogatila naše znanje o starosti in prostranosti vesoljstva, o nastanku oblik življenja, o pojavu človeka. Ta odkritja nas toliko bolj vabijo k občudovanju veličine Stvarnika, k zahvaljevanju za vsa njegova dela in za razumnost ter modrost, ki jo daje učenjakom ter raziskovalcem. S Salomonom morejo le-ti reči: "On mi je dal resnično spoznanje stvari, da bi poznal uredbo sveta in moč prvin (...) zakaj umetnica vsega, Modrost, me je poučila!" (Mdr 7,17-21).

284

Velikemu zanimanju za te raziskave daje močno spodbudo vprašanje, ki je drugačnega reda in ki sega onkraj področja, lastnega naravnim znanostim. Ne gre samo za to, da vemo, kdaj in kako je materialno nastal kozmos, tudi ne kdaj se je pojavil človek, temveč za to, da odkrijemo, kakšen je smisel takšnega izvora: ali ga obvladuje naključje, slepa usoda, brezimna nujnost, ali pa transcendentno, razumno in dobro Bitje, katerega imenujemo Bog. In če svet prihaja iz božje modrosti in dobrote, čemu potem zlo? Odkod prihaja? Kdo je zanj odgovoren? Ali obstaja osvoboditev od tega zla?