Toda Jezus nam ne zapušča obrazca, ki naj bi ga mehanično ponavljali (prim. Mt 6,7; 1 Kr 18,26-29). Kakor velja to za vsako ustno molitev, je božja beseda tista, po kateri Sveti Duh uči božje otroke moliti k svojemu Očetu. Jezus nam podarja ne samo besede naše sinovske molitve, podarja nam hkrati Duha, po katerem postanejo te besede v nas "duh in življenje" (Jn 6,63). Še več: dokaz in možnost za našo sinovsko molitev je v tem, da je Oče "poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'" (Gal 4,6). Ker naša molitev razlaga naše želje pri Bogu, zato je tudi tisti, "ki preiskuje srca", Oče, ki "ve, kaj namerava Duh: saj prosi za svete, v skladu z božjo voljo" (Rim 8,27). Molitev k našemu Očetu se vključuje v skrivnostno pošiljanje Sina in Duha.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 1. člen: Kratek povzetek celotnega evangelija › III. Molitev Cerkve
III. Molitev Cerkve
Ta nerazdružljivi dar Gospodovih besed in Svetega Duha, ki jim daje življenje v srcu verujočih, je Cerkev prejemala in iz njega živela od začetkov. Prve skupnosti so molile Gospodovo molitev "trikrat na dan" (Nauk dvanajsterih apostolov 8,3) namesto "osemnajsterih blagoslovov", ki so bili v navadi v judovski pobožnosti.
Po apostolskem izročilu je Gospodova molitev bistveno zakoreninjena v liturgični molitvi.6
Gospod nas uči, naj opravljamo svoje molitve skupno za vse svoje brate. Ne pravi namreč "moj Oče", ki si v nebesih, temveč "naš" Oče, da bi bila naša molitev iz ene same duše, za celotno telo Cerkve (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt 19,4).
V vseh bogoslužnih izročilih je Gospodova molitev sestavni del vJlikih ur molitvenega bogoslužja. A njena cerkvenostna narava se jasno kaže predvsem v treh zakramentih krščanskega uvajanja:
Pri krstu in birmi pomeni izročitev ("traditio") Gospodove molitve novo rojstvo za božje življenje. Ker je krščanska molitev v tem, da govorimo Bogu prav z besedo Boga samega, se tisti, ki so "prerojeni po besedi živega Boga" (1 Pt 1,23), nauče klicati svojega Očeta z edino besedo, ki jo vedno usliši. In to odslej morejo storiti, kajti pečat maziljenja Svetega Duha je neizbrisno vtisnjen v njihovo srce, njihova ušesa, njihove ustnice, v celotno njihovo posinovljeno bitje. Zato se večina patrističnih razlag očenaša obrača na katehumene in novokrščence. Ko Cerkev moli Gospodovo molitev, je vedno ljudstvo "novorojenih" tisto, ki moli in prejema usmiljenje (prim. 1 Pt 2,1-10).
V evharističnem bogoslužju nastopa Gospodova molitev kot molitev celotne Cerkve. Tu se razodeva njen polni smisel in njena učinkovitost. Postavljena je med anaforo (evharistično molitev) in obhajilni obred. Tako z ene strani povzema vse prošnje in priprošnje, ki so izražene v razvijanju epikleze, z druge strani trka na vrata gostije v božjem kraljestvu, ki jo zakramentalno obhajilo anticipira (je njen predujem).