Govor na gori je nauk življenja, Gospodova molitev je molitev, a v enem in drugem daje Gospodov Duh novo obliko našim hrepenenjem, tem notranjim vzgibom, ki so duša našega življenja. Jezus nas poučuje o tem novem življenju s svojimi besedami in nas uči, naj prosimo za to z molitvijo. Od pravilnosti naše molitve bo odvisna pravilnost našega življenja v Gospodu.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 1. člen: Kratek povzetek celotnega evangelija › II. Gospodova molitev
II. Gospodova molitev
Izročeni izraz "Gospodova molitev" pomeni, da nas je molitev k našemu Očetu naučil in nam jo dal Gospod Jezus. Ta molitev, ki prihaja do nas od Jezusa, je zares edinstvena: je "Gospodova". Kajti z ene strani nam z besedami te molitve edini Sin daje besede, ki mu jih je dal Oče (prim. Jn 17,7): je učitelj naše molitve. Z druge strani kot učlovečena Beseda pozna v svojem človeškem srcu potrebe svojih človeških bratov in sester in nam jih razodeva: je vzor naše molitve.
Toda Jezus nam ne zapušča obrazca, ki naj bi ga mehanično ponavljali (prim. Mt 6,7; 1 Kr 18,26-29). Kakor velja to za vsako ustno molitev, je božja beseda tista, po kateri Sveti Duh uči božje otroke moliti k svojemu Očetu. Jezus nam podarja ne samo besede naše sinovske molitve, podarja nam hkrati Duha, po katerem postanejo te besede v nas "duh in življenje" (Jn 6,63). Še več: dokaz in možnost za našo sinovsko molitev je v tem, da je Oče "poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'" (Gal 4,6). Ker naša molitev razlaga naše želje pri Bogu, zato je tudi tisti, "ki preiskuje srca", Oče, ki "ve, kaj namerava Duh: saj prosi za svete, v skladu z božjo voljo" (Rim 8,27). Molitev k našemu Očetu se vključuje v skrivnostno pošiljanje Sina in Duha.
III. Molitev Cerkve
Ta nerazdružljivi dar Gospodovih besed in Svetega Duha, ki jim daje življenje v srcu verujočih, je Cerkev prejemala in iz njega živela od začetkov. Prve skupnosti so molile Gospodovo molitev "trikrat na dan" (Nauk dvanajsterih apostolov 8,3) namesto "osemnajsterih blagoslovov", ki so bili v navadi v judovski pobožnosti.
Po apostolskem izročilu je Gospodova molitev bistveno zakoreninjena v liturgični molitvi.6
Gospod nas uči, naj opravljamo svoje molitve skupno za vse svoje brate. Ne pravi namreč "moj Oče", ki si v nebesih, temveč "naš" Oče, da bi bila naša molitev iz ene same duše, za celotno telo Cerkve (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt 19,4).
V vseh bogoslužnih izročilih je Gospodova molitev sestavni del vJlikih ur molitvenega bogoslužja. A njena cerkvenostna narava se jasno kaže predvsem v treh zakramentih krščanskega uvajanja: