Samo vera se more oklepati skrivnostnih poti božje vsemogočnosti. Ta vera se ponaša s svojimi slabostmi, da bi pritegnila nase Kristusovo moč (prim. 2 Kor 12,9; Flp 4,13). Največji vzor takšne vere je Devica Marija, ki je verovala, "da Bogu ni nič nemogoče" (Lk 1,37), in ki je mogla poveličevati Gospoda: "Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto" (Lk 1,49).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 3. odstavek: Vsemogočni
"Ničesar torej ni, kar bi bilo bolj sposobno utrditi našo vero in naše upanje, kakor globoko v naše duše vtisnjeno prepričanje, da Bogu ni nič nemogoče. Kajti v vse, kar je nato še treba verovati, čeprav je še tako veliko in čudovito in kar najbolj presega navadne naravne zakone, vendarle naš razum z lahkoto in brez slehernega omahovanja pritrdi, brž ko dojame idejo o božji vsemogočnosti" (RK 1,2,13).
Na kratko
S pravičnim Jobom izpovedujemo: "Vem, da vse premoreš, da ti noben sklep ni neizvedljiv" (Job 42,2).
Zvesta pričevanju Svetega pisma se Cerkev pogosto obrača s svojo molitvijo na "Vsemogočnega večnega Boga" ("omnipotens sempiterne Deus...") v trdni veri, da "Bogu ni nič nemogoče" (1 Mz 18,14; Lk 1,37; Mt 19,26).
Bog razkriva svojo vsemogočnost, ko nas spreobrača od naših grehov in nas po milosti znova vzpostavlja v svoje prijateljstvo. "Veliki Bog, svojo vsemogočnost razodevaš predvsem z usmiljenejm in prizanašanjem" ("Deus, qui omnipotentiam tuam parcendo maxime et miserando manifestas...": RiM, glavna prošnja 26. nav. nedelje).