Domov/Katekizem/KKC 2699

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2699

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve

Tretje poglavje: Življenje molitve

2697

Molitev je življenje novega srca. Prepajati nas mora vsak trenutek. Drugače pozabimo na njega, ki je naše življenje in naše vse. Zato duhovni očetje po izročilu pete Mojzesove knjige in prerokov postavljajo poudarek na molitev kot "spominjanje na Boga", kot pogostno prebuditev "spomina srca": "Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo" (sv. Gregor Nacianški, or. theol. 1,4). Toda ne moremo moliti "ob vsakem času", če ne molimo v določenih trenutkih prav hotJ: to so pomembni časi krščanske molitve, glede intenzivnosti in glede trajanja.

2698

Izročilo Cerkve predlaga vernikom molitvene ritme, ki naj nahranjajo stalno molitev. Nekateri so vsakodnevni: jutranja in večerna molitev, molitev pred jedjo in po jedi, bogoslužne ure. Nedeljo, ki je osredotočena na evharistijo, posvečuje predvsem molitev. Krog liturgičnega leta in njegovi vJliki prazniki so osnovni ritmi molitvenega življenja kristjanov.

2699

Gospod vodi vsakega človeka po poteh in na način, ki ugajajo njemu. Vsak vernik mu odgovarja tudi v skladu z odločanjem svojega srca in z osebnimi izrazi molitve. Vendar je krščansko izročilo ohranilo tri pomembnejše izraze molitvenega življenja: ustno molitev, premišljevanje, notranjo molitev. Vsem je skupna osnovna poteza: zbranost srca. Ta čuječnost nad tem, da ohranjamo božjo besedo in ostajamo v božji navzočnosti, napravlja te tri izraze za pomembne čase molitvenega življenja.

1. člen: Izrazi molitve

I. Ustna molitev

2700

Bog govori človeku po svoji besedi. Naša molitev se uteleša v govorjenih in tihih besedah. Toda najpomembnejša je navzočnost srca pred Bogom, s katerim v molitvi govorimo. "Če naj bo naša molitev uslišana, to ni odvisno od količine besed, temveč od gorečnosti naših duš" (sv. Janez Zlatousti, ecl. 2).

2701

Ustna molitev je v krščanskem življenju nekaj nujno potrebnega. Jezus je učence, ki jih je privlačevala molčeča molitev njihovega Učitelja, naučil ustno molitev: "Oče naš". Jezus je molil ne samo liturgične molitve iz sinagoge, evangeliji nam ga kažejo, kako povzdigne glas, da izrazi svojo osebno molitev, od radostnega poveličevanja, s katerim se obrača na Očeta (prim. Mt 11,25-26), do smrtne stiske v Getsemaniju (prim. 14,36).