Domov/Katekizem/KKC 2637

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2637

Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Prvo poglavje: Razodetje o molitvi › 3. člen: V času Cerkve › IV. Zahvalna molitev

2635

Posredovati, prositi v prid drugega je od Abrahama dalje lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju. V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih. V priprošnji tisti, ki moli, ne "gleda nase, temveč raje na druge" (prim. Flp 2,4), tako da celo moli za tiste, ki mu prizadevajo zlo (prim. Štefan, ki kakor Jezus moli za svoje krvnike: prim. Apd 7,60; Lk 23,28.34).

2636

Prve krščanske skupnosti so intenzivno živele to obliko sodelovanja (prim. Apd 12,5; 20,36; 21,5; 2 Kor 9,14). Apostol Pavel jih tako dela, da so udeleženi pri njegovi službi evangelija (prim. Ef 6,18-20; Kol 4,3-4; 1 Tes 5,25), toda tudi prosi zanje (prim. 2 Tes 1,11; Kol 1,3; Flp 1,3-4). Priprošnja kristjanov ne pozna meja: "za vse, za kralje in za vse oblastnike" (1 Tim 2,1), za tiste, ki preganjajo (prim. Rim 12,14), za tiste, ki odklanjajo evangelij (prim. Rim 10,1).

IV. Zahvalna molitev

2637

Zahvaljevanje je značilno za molitev Cerkve, ki v obhajanju evharistije razodeva in bolj postaja to, kar je. Kristus namreč v delu odrešenja osvobaja stvarstvo greha in smrti, da bi ga znova posvetil in storil, da se vrne k Očetu, v njegovo slavo. Zahvaljevanje udov skrivnostnega telesa je deležnost pri zahvaljevanju njihove glave.

2638

Kakor v prosilni molitvi more tudi tu vsak dogodek in vsaka potreba postati zahvalni dar. Pisma sv. Pavla se pogosto začenjajo in končujejo z zahvalo, in vedno je v njej navzoč Gospod Jezus. "V vsakršnem položaju se zahvaljujte: zakaj to je božja volja v Kristusu Jezusu glede vas" (1 Tes 5,18). "Vztrajajte v molitvi, čujte v njej in se zahvaljujte" (Kol 4,2).

V. Hvalna molitev

2639

Hvaljenje je oblika molitve, ki najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog! Hvaljenje ga opeva zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE. Ta molitev je deležna blaženosti čistih src, ki ljubijo Boga v veri, preden ga vidijo v slavi. Po njej se Duh povezuje z našim duhom in pričuje, da smo božji otroci (prim. Rim. 8,16), pričuje za edinega Sina, v katerem smo posinovljeni in po katerem slavimo Očeta. Hvaljenje vključuje druge oblike molitve in jih nosi k njemu, ki je njen izvir in cilj: "en Bog, Oče, od katerega je vse, mi pa zanj" (1 Kor 8,6).