Kristusov učenec hoče "živeti v resnici", to se pravi v preprostosti življenja, ki se sklada z Gospodovim zgledom, in ostaja v Gospodovi resnici. "Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu živimo v temi, lažemo in se ne držimo resnice" (1 Jn 1,6).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 8. člen: Osma zapoved › II. Pričevati za resnico
II. Pričevati za resnico
Pred Pilatom je Kristus razglasil, da je "prišel na ta svet, da pričuje za resnico" (Jn 18,37). Kristjan naj "se torej ne sramuje pričevati za našega Gospoda" (2 Tim 1,8). V položajih, ki zahtevajo pričevanje za vero, jo mora kristjan nedvoumno izpovedati, kakor je to storil sv. Pavel pred svojimi sodniki. Ohraniti mora "čisto vest pred Bogom in pred ljudmi" (Apd 24,16).
Dolžnost kristjanov, da se soudeležujejo cerkvenega življenja, jih sili, da delujejo kot priče evangelija in obveznosti, ki iz njega izhajajo. S tem pričevanjem predajajo v besedah in dejanjih vero naprej. Pričevanje je dejanje pravičnosti, ki ugotavlja resnico ali jo daje spoznati (prim. Mt 18,16):6
Vsi kristjani, naj živijo kjerkoli, morajo z življenjskim zgledom in s pričevanjem besede... razodevati novega človeka, ki so ga oblekli s krstom, in moč Svetega Duha, ki jih je okrepil z birmo (M 11).
mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti. Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni. Mučenec pričuje za resnico vere in krščanskega nauka. Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti. "Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu" (sv. Ignacij Antiohijski, Rimljanom 4,1).
Člen 2473 v računalniškem zapisu manjka. Preberite ga v knjižni izdaji Katekizma.
Cerkev je z največjo skrbjo zbrala spomine na tiste, ki so šli do konca, da bi izpričali svojo vero. To so poročila o mučencih (acta martyrum) in sestavljajo arhive resnice, ki so napisani s krvavimi črkami:6
Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža... (sv. Ignacij Antiohijski, Rimljanom 6,1-2).
Poveličujem te, da si me storil vrednega tega dneva in te ure, da dobim delež v številu tvojih mučencev... Držal si svojo obljubo, zvesti in resnični Bog. Za to in za vse te hvalim, poveličujem, slavim po večnem in nebeškem velikem duhovniku Jezusu Kristusu, tvojem ljubljenem Sinu. Po njem, ki je s teboj in Duhom, slava zdaj in na vse veke. Amen (sv. Polikarp, mart. 14,2-3).
proč z lažjo" (Ef 4,25), "znebite se vsake hudobije in zvijačnosti, hinavščine in nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja" (1 Pt 2,1).