Občasna vzdržnost, metode urejevanja rojstev na osnovi samoopazovanja sebe in zatekanje k neplodnim obdobjem (prim. HV 16) se skladajo z objektivnimi merili nravnosti. Te metode spoštujejo telo zakoncev, spodbujajo nežnost med njima in podpirajo vzgojo k pristni svobodi. Nasprotno pa je po notranje zlo vsako "dejanje, ki bi v predvidenju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja" (HV 14).
Preprečevanje spočetja napravlja iz tiste govorice, ki naravno izraža celostno medsebojno podaritev zakoncev, objektivno protislovno govorico, ko ne gre več za celostno podaritev samega sebe drugemu. S tem ni le dejansko odklonjena odprtost življenju, temveč je zmaličena tudi notranja resničnost zakonske ljubezni, ki naj bi bila podaritev celotne osebe"... Ta antropološka in moralna razlika med preprečevanjem spočetja in upoštevanjem časovnih ritmov je "v zvezi z dvema medsebojno nezdružljivima pojmovanjema osebe in človeške spolnosti" (FC 32).