Evtanazija
Tisti, katerih življenje je zmanjšano ali je oslabelo, terjajo posebno obzirnost. Dolžni smo podpirati podpirati moramo bolne in prizadete osebe, da bodo mogli živeli kolikor je mogoče normalno življenje.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › I. Spoštovanje do človekovega življenja
Tisti, katerih življenje je zmanjšano ali je oslabelo, terjajo posebno obzirnost. Dolžni smo podpirati podpirati moramo bolne in prizadete osebe, da bodo mogli živeli kolikor je mogoče normalno življenje.
Naj bodo nagibi in sredstva kakršnakoli, direktna evtanazija obstaja v tem, da napravi konec življenju prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb. Moralno je nesprejemljiva.
Tako dejanje ali opustitev, ki samo po sebi ali v nameri povzroči smrt, da bi zatrlo bolečino, sestavlja umor, ki je v hudem nasprotju s človekovimu dostojanstvom in s spoštovanjem živega Boga, njegovega Stvarnika. Zmota v presoji, v katero je mogoče zabresti v dobri veri, ne spremeni narave tega morilskega dejanja, ki ga je vedno treba obsoditi in izključiti.
Prenehanje z dragimi medicinskimi postopki, nevarnimi, izrednimi ali s pričakovanimi rezultati nesorazmernimi, more biti zakonito. To je odklonitev "terapevtske zagrizenosti". S tem odgovorni človek noče "zadati" smrti; pač pa se sprejme dejstvo, da je ne more preprečiti. Odločitve mora napraviti pacient, če je za to pristojen in zmožen; če pa ne, tedaj tisti, ki imajo za to pravico po zakonu, vedno spoštujoč pacientovo razumno voljo in njegove zakonite koristi.
Tudi če menimo, da je smrt čisto blizu, ni mogoče zakonito prekiniti nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku. Uporaba analgetikov za olajšanje bolečin umirajočega more, tudi z nevarnostjo skrajšanja njegovih dni, biti nravno skladna s človekovim dostojanstvom, če smrt ni hotena niti kot cilj niti kot sredstvo, marveč samo predvidevana in tolerirana kot neizogibna. Lajšanje bolečin sestavlja privilegirano (prednostno) obliko nesebične ljubezni. Zato jo moramo podpirati.
Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On je tisti, ki ostane najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.