Domov/Katekizem/KKC 2272

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2272

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › I. Spoštovanje do človekovega življenja

Splav

2270

"Človeško življenje je treba spoštovati in ščititi brezpogojno od trenutka spočetja dalje. Že od prvega trenutka njegovega bivanja naprej smo človeškemu bitju dolžni priznavati pravice osebe, med katerimi je nedotakljiva pravica vsakega nedolžnega bitja do življenja" (prim. Knv, instr. "Donum vitae" 1,1).

Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil (Jer 1,5; prim. Job 10,8-12; Ps 22,10-11).

Moje telo ni bilo skrito pred tabo, ko sem bil oblikovan na skrivnem, stkan v globočinah zemlje (Ps 139,15).

2271

Od prvega stoletja dalje je Cerkev trdila, da je vsak izzvani splav nravno zlo. To učenje se ni spremenilo. Ostaja nespremenljivo. Direktni splav, to se pravi tak, ki je hoten kot cilj ali sredstvo, je v globokem nasprotju z nravno postavo:

Ne ubijaj zarodka s splavom in ne daj, da bo rojeni bil usmrčen (Didache 2,2; prim. Barnabovo pismo 19,5; Pismo Diognetu 5,5; Tertulijan, apol. 9).

Bog, gospodar življenja, je namreč zaupal ljudem vzvišeno nalogo ohranjevati življenje, nalogo, ki naj jo spolnjujejo na človeka vreden način. Zato je treba življenje takoj od spočetja naprej varovati z največjo skrbjo; splav in usmrtitev otroka sta gnusna zločina (CS 51, ' 3).

2272

Formalno sodelovanje pri splavu je velik greh. Cerkev nalaga za to hudodelstvo zoper človeško življenje kanonično kazen izobčenja. "Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje" (ZCP, kan. 1398) "že s samim storjenim kaznivim dejanjem" (ZCP, kan. 1314)in pod pogoji, ki jih predvideva pravo (prim. ZCP 1323-1324). Cerkev s tem noče zoževati področja usmiljenja. Cerkev pokaže velikost storjenega zločina, na nepopravljivo škodo, povzročeno nedolžnemu, ki je usmrčen, njegovim staršem in vsej družbi.

2273

Neodtujljiva pravica vsakega nedolžnega človeškega posameznika do življenja je konstitutivna (sestavna) prvina civilne družbe in njene zakonodaje:

"Neodtujljive pravice osebe bosta morali civilna družba in politična oblast morata priznavati in spoštovati. Človekove pravice niso odvisne ne od posameznikov ne od staršev in sploh niso kakšna koncesija (dopustitve) družbe in države; ta pravice spadajo k človeški naravi in koreninijo v osebi v moči stvariteljskega dejanja, v katerem ima oseba svoj izvor. Med te temeljne pravice je treba šteti pravico do življenja in do telesne neokrnjenosti vsakega človeškega bitja od spočetja do smrti" (Knv, instr. "Donum vitae" 3).

V trenutku, ko kaka pozitivna postava oropa to ali ono kategorijo človeških bitij zaščite, katero jim civilna zakonodaja mora nuditi, zanika država enakost vseh pred postavo. Če država ne postavlja svoje moči v službo pravic vseh državljanov, zlasti tistih, ki so najslabotnejši, tedaj so ogroženi sami temelji pravne države... Kot posledico spoštovanja in zaščite, ki ju je treba zagotoviti otroku od trenutka spočetja dalje, bo morala zakonodaja predvidevati ustrezne kazenske sankcije za vsako premišljeno kršitev njegovih pravic" (Knv, instr. "Donum vitae" 3).

2274

Ker moramo zarodek vse od spočetja obravnavati kot osebo, zato ga bomo morali braniti v njegovi celovitosti, ga kolikor le mogoče negovati in zdraviti kot vsako drugo človeško bitje.

Predporodna diagnostika je nravno dopustna, "če spoštuje življenje in neokrnjenost človeškega embrija in fetusa in če je naravnana na individualno zaščito in zdravljenje... Toda zelo je v nasprotju z nravno postavo če - glede na rezultate - predvideva možnost, da izzove splav. Taka diagnoza, ki pokaže obstoj kake hibe ali dedne bolezni, ne sme biti enakovredna obsodbi na smrt" (Knv, instr. "Donum vitae" 1,2).