Sveto pismo natančndje opredeljuje prepoved pete zapovedi: "Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj" (2 Mz 23,7). Radovoljni uboj nedolžnega je v hudem nasprotju do dostojanstva človeškega bitja, do zlatega pravila in do Stvarnikove svetosti. Postava, ki to prepoveduje, je vsesplošno veljavna: obvezuje vse in vsakogar, vedno in povsod.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 5. člen: Peta zapoved › I. Spoštovanje do človekovega življenja
V govoru na gori Gospod kliče v spomin zapoved: "Ne ubijaj!" (Mt 5,21), doda ji še prepoved jeze, sovraštva in maščevanja. Še več, Kristus zahteva od svojih učencev, da nastavijo drugo lice (prim. Mt 5,22-39), da ljubijo sovražnike (prim. Mt 5,44). On sam se ni branil in je Petru dejal, naj meč pusti v nožnici (prim. Mt 26,57).
Zaskonita obramba
Zakonita obramba oseb in družb ni izjema od prepovedi uboja nedolžnega, kar sestavlja radovoljni uboj. "Dejanje obrambe more imeti dva učinka: eden je ohranitev svojega lastnega življenja, drugi je smrt napadalca... Samo prvi je hoten, druga pa ne" (sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.64,7).
Ljubezen do samega sebe ostaja temeljno načelo nravnosti. Zakonito je torej, če kdo stori, da drugi spoštujejo pravico do življenja. Kdor brani svoje življenje ni kriv uboja samega, tudi če je prisiljen, da svojemu napadalcu zada smrtni udarec:
Kdor za obrambo svojega življenja uporabi večjo silo, kakor je potrebno, bo to nedopustno. Če pa silo odbija zmerno, bo to dovoljeno... In ni potrebno za zveličanje, da to zmerno obrambo opusti, da bi se izognil usmrtitvi drugega. Kajti svoje lastno življenje mora človek bolj varovati kakor življenje drugih (Sv. Tomaž Akv., s.th. 2-2,64,7).
Zakonita obramba pa je lahko ne samo pravica, ampak resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenja drugih, za skupni blagor družine ali države.