Domov/Katekizem/KKC 2211

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2211

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Drugo poglavje: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe › 4. člen: Četrta zapoved › II. Družina in družba

2209

Družino je treba podpirati ščitit s primernimi družbenimi ukrepi. Tam, kjer družine ne morejo izpolnjevati svojih nalog, so druga družbena telesa dolžna, da družinski ustanovi pomagajo in jo podpirajo. Po načelu subsidiarnosti se bodo prostranejše skupnosti varovale pred tem, da bi si prilaščale to, kar zmore družina ali da bi se vmešavale v njeno življenje.

2210

Iz pomembnosti družine za življenje in za blagor družbe (CS 47, '1) sledi, da ima družba posebno odgovornost za družino, ko gre za podpiranje in utrjevanje zakona in družine. Naj ima civilna oblast za svojo veliko dolžnost "da resnično naravo zakona in družine priznava, ščiti in ji pomaga k napredovanju, da varuje javno moralo in da pospešuje blaginjo v družinah" (CS 52, '2).

2211

Politična skupnost ima dolžnost, da družino spoštuje, jo podpira in ji zagotavlja predvsem:

- svobodo, da si osnuje svoje ognjišče, da ima otroke in jih vzgaja v skladu s svojimi nravnimi in reli gioznimi prepričanji;

- zaščito trdnosti zakonske zveze in družinske ustanove;

- svobodo, da izpoveduje svojo vero, jo predaja naprej, vzgaja v njej svoje otroke s potrebnimi sredstvi in ustanovami;

- pravico do zasebne lastnine, svobodo, da osnuje podjetje, dobi delo, stanovanje, pravico, da se izseli;

- na podlagi institucij dežele pravico do zdravstvenega varstva, do pomoči za ostarele in do družinskih doklad;

- zaščito varnosti in zdravstva, zlasti z ozirom na nevarnosti kot so mamila, pornografija, alkoholizem, itd.

- svobodo, da skupaj z drugimi družinami osnujejo združenja in da so tako zastopane tudi pri civilnih oblasteh (prim. FC 46).

2212

Četrta božja zapoved osvetljuje druge odnose v družbi. V bratih in sestrah vidimo otroke svojih staršev; v bratrancih in sestričnah potomce naših prednikov; v sodržavljanih sinove naše domovine; v krščenih otroke naše matere Cerkve; v vsaki človeški osebi sina ali hčer tistega, ki hoče, da ga kličemo "Oče naš". Tako svoje odnose z bližnjim prepoznavamo kot odnose osebnostnega reda. Bližnji ni neki "individuum" iz človeške kolektivnosti; marve je "nekdo", ki po svojem znanem izvoru zasluži posamično pozornost in spoštovanje.

2213

Človeške skupnosti so sestavljene iz oseb. Dobro vodenje teh skupnosti se ne omejuje le na zagotavljanje pravic in spolnjevanje dolžnosti, kot tudi na zvestobo pogodbam. Pravični odnosi med delodajalci in delojemalci, vladajočimi in državljani predpostavljajo naravno dobrohotnost, skladno z dostojanstvom človeških oseb, ki skrbijo za pravičnost in bratstvo.