Bog je resničen tudi, ko se razodeva: Pouk, ki prihaja od Boga, je "nauk resnice" (Mal 2,6). Ko je svojega Sina poslal na svet, je to storil zaradi tega, "da bi pričeval za resnico" (Jn 18,37). "Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal razumnost, da moremo spoznati Resničnega" (1 Jn 5,20; prim. Jn 17,3).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 1. odstavek: Verujem v Boga › III. Bog, tisti, ki je, je resnica in ljubezen
Bog je Ljubezen
V potekanju svoje zgodovine je Izrael mogel odkrivati, da se mu je Bog razodel in ga izmed vseh narodov izvolil za svoje ljudstvo samo iz enega razloga: iz svoje zastonjske, nezaslužene ljubezni (prim. 5 Mz 4,37; 7,8; 10,15). In preroki so Izraelu pomagali razumeti, da ga prav iz ljubezni Bog tudi nenehno rešuje (prim. Iz 43,1-7) ter mu odpušča njegovo nezvestobo in njegove grehe (prim. Oz 2).
Božjo ljubezen do Izraela primerja prerok ljubezni očeta do svojega sina (prim. Oz 11,1). Božja ljubezen je močnejša kot materina ljubezen do svojih otrok (prim. Iz 49,14-15). Svoje ljudstvo ljubi Bog bolj kakor ženin svojo ljubljenko (prim. Iz 62,4-5); ta ljubezen bo zmagovalka tudi nad najhujšimi nezvestobami (prim. Ezk 16; Oz 11); šla bo prav do najdragocenejšega daru: "Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina" (Jn 3,16).
Božja ljubezen je "večna" (Iz 54,8): "Naj se tudi gore umaknejo in griči zmajejo, vendar se moja milost ne umakne od tebe" (Iz 54,10). "Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil milost" (Jer 31,3).
Toda sv. Janez je nato šel še dalje, ko je zatrdil: "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8.16). Bit Boga samega je ljubezen. Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost (prim. 1 Kor 2,7-16; Ef 3,9-12). Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju.