Za posvečevanje nedelj in praznikov se zahteva skupen napor. Vsak kristjan se mora izogibati temu, da bi bližnjemu po nepotrebnem nalagal to, kar bi mu preprečevalo spoštovati Gospodov dan. Kadar navade (šport, gostilne, itd.) ali družbene prisile (javne službe, itd.) od nekaterih zahtevajo nedeljsko delo, vsakomur še vedno ostane vsakomur odgovornost, da najde dovolj čas za počitek. Verniki bodo bedeli nad tem, da se bodo z zmernostjo in ljubeznijo izogibali izgredom in nasilju, ki ga včasih rodijo množična razvedrila. Kljub ekonomskim prisilam bodo javne oblasti pazile na to, da državljanom zagotovijo čas, ki je določen za počitek in za bogočastje. Podobno obveznost imajo delodajalci do svojih uslužbencev.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 3. člen: Tretja zapoved › II. Gospodov dan
V spoštovanju do verske svobode in do skupnega blagra vseh, morajo kristjani delati na to, da bodo nedelje in prazniki Cerkve po zakonu priznani kot dela prosti dnevi. Vsem morajo dajati javen zgled molitve, spoštovanja in veselja; in braniti morajo svoja izročila kot dragocen prispevek k duhovnemu življenju človeške družbe. Če zakonodaja dežele ali drugi razlogi obvezujejo k delu na nedeljo, naj ta dan kljub vsemu preživimo kot dan naše osvoboditve, ki nas naredi deležne "prazničnega shoda", onega "slovesnega zbora prvorojencev, ki so zapisani v nebesih" (Heb 12, 22).
Na kratko
"Pazi, da boš posvečeval sobotni dan" (5 Mz 5,,12). "Sedmi dan pa je popoln počitek, posvečen Gospodu" (2 Mz 31,15).
Soboto, ki je predstavljala dovršitev prvega stvarjenja, je bila nadomeščena z nedeljo, ki nam kliče v spomin novo stvarjenje, ki se je pričelo s Kristusovim vstajenjem.
Dan Kristusovega vstajenja obhaja Cerkev na osmi dan, ki ga upravičeno immenujemo Gospodov dan ali nedeljo (prim. B 106).