Za sv. Pavlom (prim. 2 Kor 1,23; Gal 1,20) je izročilo Cerkve razumelo Jezusovo besedo v tem smislu, da ne nasprotuje prisegi, če je storjena iz velikega in pravičnega vzroka (na primer pred sodiščem). "Prisegati, to je klicati Boga za pričo resnice, se sme le resnicoljubno, preudarno in ob upoštevanju pravičnosti" (ZCP kan.1199, '1).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 2. člen: Druga zapoved › III. Krščansko ime
Svetost božjega imena zahteva, da se ne zatekamo k njemu zaradi nepomembnih stvari in da ne prisegamo v takih okoliščinah, ko bi bilo prisego mogoče razumeti razumeti kot odobravanje oblasti, ki bi jo krivično zahtevala. Kadar prisego zahteva nezakonita svetna oblast, jo moremo odkloniti. Moramo joodkloniti, kadar bi kdo terja z nameni, ki nasprotujejo dostojanstvu oseb ali občestvu Cerkve.
III. Krščansko ime
Zakrament krsta je podeljen "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28,19). Pri krstu Gospodovo ime posveti človeka in kristjan dobi svoje ime v Cerkvi. Lahko je to ime svetnika (svetnice), se pravi učenca, ki je živel v zgledni zvestobi svojemu Gospodu. Zavetništvo svetnika (svetnice) daje na voljo vzor ljubezni in zagotavlja priprošnjo svetnika (svetnice). "Krstno ime" more tudi izražati to ali ono krščansko skrivnost ali krščansko krepost. "Starši, botri in župniki naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu" (ZCP kan.855).
Kristjan začenja svoj dan, svoje molitve in svoja dejanja z znamenjem križa "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen." Krščenec posveti svoj dan božji slavi in se zateče k Odrešenikovi milosti, naj mu omogoča delovati v Duhu kot otrok nebeškega Očeta. Znamenje križa nas krepi v skušnjavah in težavah.
Bog vsakogar kliče po njegovem imenu (prim. Iz 43,1; Jn 10,3). Ime vsakega človeka je posvečeno. Ime je ikona osebe. Ime zahteva spoštovanje v znamenje dostojanstva tistega, ki ga nosi.