"Če se zaradi posebnih okoliščin kakšnega naroda daje eni verski skupnosti posebno državljansko priznanje v pravni ureditvi države, je potrebno, da se obenem vsem državljanom in vsem verskim skupnostim prizna in zagotovi pravica do svobode v verskih zadevah" (VS 6).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › II. Samo njemu služi
Pravica do verske svobode ni nravno dovoljenje (permissio moralis), da se držimo zmote (prim. Leon XIII., okr. "Libertas praestantissimum), tudi ne domnevna pravica do zmote (prim. Pij XII., govor 6. decembra 1953): to je namreč naravna pravica človeške osebe do državljanske svobode, to je do imunitete, do tega namreč, da jo politična oblast v zahtevanih mejah v verskih stvareh zavaruje pred zunanjo prisolo. Ta naravno pravico je treba v pravni ureditvi družbe tako priznati, da postane sestavni del civilnega prava (prim. VS 2).
Pravica do verske svobode ne more biti po sebi niti neomejena (prim. Pij VI., breve "Quod aliquantum") niti omejena samo po "javni ureditvi", zasnovani na pozitivističen ali naturalističen način (prim. Pij IX., okr. "Quanta cura"). "Zahtevane meje", ki so z njo neločljivo povezane, mora politična modrost določiti za vsak socialni položaj posebej in v skladu z zahtevami skupnega blagra in potrditi jih mora družbena oblast "v skladu s pravnimi predpisi, ki se ujemajo z objektivnim nravnim redom" (VS 7).
III. Ne imej drugih bogov poleg mene!
Prva zapoved prepoveduje češčenje drugih bogov poleg edinega Gospoda, ki se je razodel svojemu ljudstvu. Ta zapoved prepoveduje praznoverje in brezvernost. Praznoverje je nekakšno izprijeno pretiravanje bogovdanosti, brezvernost pa je pregreha, ki na podlagi pomanjkanja nasprotuje kreposti bogovdanosti.
Praznoverje
Praznoverje je zabloda religiozega čustva in dejanj, ki jih to čustvo nalaga. Prizadeti mora tudi češčenje, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, kadar kdo pripisuje nekakšno magično pomembnost nekaterim sicer upravičenm ali potrebnim dejanjem (vajam). Pripisovati njihovo učinkovitost s<mi materialnosti molitev ali zakramentalnih znamenj, zunaj notranjih razpoloženj, ki jih zahtevajo, pomeni zapasti v praznoverje (prim. Mt 23,16-22).