Dolžnost, da Bogu izkazuje pristno bogočastje (cultus) se človeka tiče individualno in socialno. Tak je "izročeni katoliški nauk o nravni dolžnosti, ki jo imajo posamezniki in skupnosti do prave religije in do edine Kristusove Cerkve" (VS 1). Z neprestano evangelizacijo ljudi dela Cerkev na to, da bi mogli "prežeti z evangelijskim duhom različne skupnosti in razna okolja" (LA 20). Socialna naloga kristjanov je, da spoštujejo in prebujajo v vsakem človeku ljubezen do resničnega in dobrega. Ta dolžnost od njih zahteva, da dajejo spoznati bogočastje edine resnične religije, ki obstaja v katoliški in apostolski Cerkvi (prim. VS 1). Kristjani so pozvani, da naj bi bili luč sveta (LA 13). Cerkev tako razodeva Kristusovo kraljevstvo nad celotnim stvarstvom in še posbej nad človeškimi družbami (prim. Leon XIII., okr. "Immortale Dei"; Pij XI., enc, "Quas primas").
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › II. Samo njemu služi
"V verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi - znotraj zahtevanih meja - ravnal po svoji vesti zasebno in javno, naj bo sam ali združen z drugimi" (VS 2). Ta pravica temelji na sami naravi človeške osebe, ki ji njeno dostojanstvo daje, da se svobodno drži božje resnice, ki presega časovni red. Zato "ostane pravica do te prostosti tudi tistim, ki ne spolnjujejo obveznosti iskati resnico in se je držati" (VS 2).
"Če se zaradi posebnih okoliščin kakšnega naroda daje eni verski skupnosti posebno državljansko priznanje v pravni ureditvi države, je potrebno, da se obenem vsem državljanom in vsem verskim skupnostim prizna in zagotovi pravica do svobode v verskih zadevah" (VS 6).
Pravica do verske svobode ni nravno dovoljenje (permissio moralis), da se držimo zmote (prim. Leon XIII., okr. "Libertas praestantissimum), tudi ne domnevna pravica do zmote (prim. Pij XII., govor 6. decembra 1953): to je namreč naravna pravica človeške osebe do državljanske svobode, to je do imunitete, do tega namreč, da jo politična oblast v zahtevanih mejah v verskih stvareh zavaruje pred zunanjo prisolo. Ta naravno pravico je treba v pravni ureditvi družbe tako priznati, da postane sestavni del civilnega prava (prim. VS 2).
Pravica do verske svobode ne more biti po sebi niti neomejena (prim. Pij VI., breve "Quod aliquantum") niti omejena samo po "javni ureditvi", zasnovani na pozitivističen ali naturalističen način (prim. Pij IX., okr. "Quanta cura"). "Zahtevane meje", ki so z njo neločljivo povezane, mora politična modrost določiti za vsak socialni položaj posebej in v skladu z zahtevami skupnega blagra in potrditi jih mora družbena oblast "v skladu s pravnimi predpisi, ki se ujemajo z objektivnim nravnim redom" (VS 7).