"Zaobljuba, to je premišljeno in svobodno Bogu dana obljuba o dobrem, ki je možno in boljše, se mora spolniti iz kreposti bogovdanosti" (ZCP kan.1191 ' 1). Zaobljuba je dejanje pobožnosti (devotio), s katerim kristjan sebe samega posveti Bogu ali mu obljubi dobro delo. S spolnjevanjem zaobljub torej izroča Bogu to, kar mu je bilo obljubljeno in posvečeno. Apostolska dela nam kažejo, kako je skrbno je sveti Pavel izpolnjeval zaobljube, ki jih je naredil (pri. Apd 18,18; 21,23-24).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › II. Samo njemu služi
Cerkev priznava zaobljubam spolnjevanja evangelijskih svetov vrednost spodbudnega zgleda (prim. ZCP kan.654).
Zato se mati Cerkev veseli, da ima v svojem naročju mnogo mož in žena, ki temeljiteje hodijo za Kristusom v njegovem izničenju in ga jasneje razodevajo, ko v svobodi božjih otrok sprejemajo nase uboštvo in se odpovedujejo lastni volji: ti se namreč zaradi Boga v zadevah popolnosti podrejajo človeku v večjem obsegu, kakor pa to zahteva zapoved, da bi bili na polnejši način podobni Kristusu v njegovi pokorščini" (C 42).
V nekaterih primerih more Cerkev iz sorazmernih razlogov odvezati od zaobljub in obljub (ZCP kan. 692; 1196-1197).
Socialna dolžnost religije in pravica do verske svo
bode
"Vsi ljudje so resnico, zlasti tisto, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, dolžni iskati, se spoznane okleniti in jo ohraniti" (VS 1). Ta dolžnost izvira iz "same narave ljudi" (VS 2). Ta dolžnost ni v protislovju "z odkritosrčnim spoštovanjem" do različnih verstev, ki "neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi" (N 2), in tudi ne do zahtev ljubezni, ki kristjane priganja, "da ljubeznivo, razumno in potrpežljivo ravnajo z ljudmi, ki glede vere živJ v zmoti ali nevednosti" (VS 14).
Dolžnost, da Bogu izkazuje pristno bogočastje (cultus) se človeka tiče individualno in socialno. Tak je "izročeni katoliški nauk o nravni dolžnosti, ki jo imajo posamezniki in skupnosti do prave religije in do edine Kristusove Cerkve" (VS 1). Z neprestano evangelizacijo ljudi dela Cerkev na to, da bi mogli "prežeti z evangelijskim duhom različne skupnosti in razna okolja" (LA 20). Socialna naloga kristjanov je, da spoštujejo in prebujajo v vsakem človeku ljubezen do resničnega in dobrega. Ta dolžnost od njih zahteva, da dajejo spoznati bogočastje edine resnične religije, ki obstaja v katoliški in apostolski Cerkvi (prim. VS 1). Kristjani so pozvani, da naj bi bili luč sveta (LA 13). Cerkev tako razodeva Kristusovo kraljevstvo nad celotnim stvarstvom in še posbej nad človeškimi družbami (prim. Leon XIII., okr. "Immortale Dei"; Pij XI., enc, "Quas primas").
"V verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi - znotraj zahtevanih meja - ravnal po svoji vesti zasebno in javno, naj bo sam ali združen z drugimi" (VS 2). Ta pravica temelji na sami naravi človeške osebe, ki ji njeno dostojanstvo daje, da se svobodno drži božje resnice, ki presega časovni red. Zato "ostane pravica do te prostosti tudi tistim, ki ne spolnjujejo obveznosti iskati resnico in se je držati" (VS 2).