Domov/Katekizem/KKC 2102

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2102

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › II. Samo njemu služi

2100

Če naj bo zunanja daritev iskrena, mora biti izraz duhovne daritve: "Moja daritev Bogu je skrušen duh..." (Ps 51,19). Starozavezni preroki so pogosto grajali daritve, opravljene brez notranje udeležbe (prim. Am 5,21-25), ali brez povezave z ljubeznijo do bližnjega (prim. Iz 1,10-20). Jezus opozarja na besede preroka Ozeja: "Usmiljenja hočem, ne daritve" (Mt 9,13; 12,7; prim. Oz 6,6). Edina popolna daritev je tista, ki jo je Jezus daroval na križu kot celostno darovanje Očetovi ljubezni in za naše zveličanje (prim. Heb 9,13-14). S svojim zedinjenjem z njegovo daritvijo moremo iz svojega življenja napraviti daritev Bogu.

Obljube in zaobljube

2101

Ob več priložnostih, je kristjan pozvan, da naredi obljube Bogu. Krst in birma, sveti zakon in prejem svetega reda vedno vsebujejo takšne obljube. Iz osebne pobožnosti more kristjan obljubiti Bogu kako dejanje, molitev, miloščino, romanje, itd. Zvestoba do Bogu danih obljub je razodevanje spoštovanja, ki smo ga dolžni božjemu veličastvu in razodevanje ljubezni do zvestega Boga.

2102

"Zaobljuba, to je premišljeno in svobodno Bogu dana obljuba o dobrem, ki je možno in boljše, se mora spolniti iz kreposti bogovdanosti" (ZCP kan.1191 ' 1). Zaobljuba je dejanje pobožnosti (devotio), s katerim kristjan sebe samega posveti Bogu ali mu obljubi dobro delo. S spolnjevanjem zaobljub torej izroča Bogu to, kar mu je bilo obljubljeno in posvečeno. Apostolska dela nam kažejo, kako je skrbno je sveti Pavel izpolnjeval zaobljube, ki jih je naredil (pri. Apd 18,18; 21,23-24).

2103

Cerkev priznava zaobljubam spolnjevanja evangelijskih svetov vrednost spodbudnega zgleda (prim. ZCP kan.654).

Zato se mati Cerkev veseli, da ima v svojem naročju mnogo mož in žena, ki temeljiteje hodijo za Kristusom v njegovem izničenju in ga jasneje razodevajo, ko v svobodi božjih otrok sprejemajo nase uboštvo in se odpovedujejo lastni volji: ti se namreč zaradi Boga v zadevah popolnosti podrejajo človeku v večjem obsegu, kakor pa to zahteva zapoved, da bi bili na polnejši način podobni Kristusu v njegovi pokorščini" (C 42).

V nekaterih primerih more Cerkev iz sorazmernih razlogov odvezati od zaobljub in obljub (ZCP kan. 692; 1196-1197).

Socialna dolžnost religije in pravica do verske svo

bode

2104

"Vsi ljudje so resnico, zlasti tisto, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, dolžni iskati, se spoznane okleniti in jo ohraniti" (VS 1). Ta dolžnost izvira iz "same narave ljudi" (VS 2). Ta dolžnost ni v protislovju "z odkritosrčnim spoštovanjem" do različnih verstev, ki "neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi" (N 2), in tudi ne do zahtev ljubezni, ki kristjane priganja, "da ljubeznivo, razumno in potrpežljivo ravnajo z ljudmi, ki glede vere živJ v zmoti ali nevednosti" (VS 14).