Katekizem katoliške Cerkve

KKC 207

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 1. odstavek: Verujem v Boga › II. Bog razodene svoje ime

Živi Bog

205

Bog pokliče Mojzesa iz srede grma, ki gori, ne da bi zgorel. Bog reče Mojzesu: "Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov" (2 Mz 3,6). Bog je Bog očetov. Tisti je, ki je poklical in vodil očake na njihovih potovanjih. To je zvesti in sotrpeči Bog, ki se spominja njih in svojih obljub; zato prihaja, da reši njihove potomce iz suženjstva. On je Bog, ki onkraj prostora in časa to more in to hoče in ki bo svojo vsemogočnost vložil v ta načrt.

"Jaz sem, ki sem"

"Mojzes je dalje Boga vprašal: 'Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem: Bog vaših očetov me je poslal k vam, pa me vprašajo: Kako mu je ime, kaj naj jim odgovorim?' Tedaj je Bog rekel Mojzesu: 'Jaz sem, ki sem'. In nato je rekel: 'Tako reci Izraelovim sinovom: "Jaz sem" me je poslal k vam'. (...) To je moje ime na veke in to je moje poznamenovanje od roda do roda'" (2 Mz 3,13-15).

206

Z razodetjem svojega skrivnostnega imena JHWH, "Jaz sem tisti, ki je", ali "Jaz sem tisti, ki sem" ali tudi "Jaz sem, ki sem jaz", pove Bog, kdo je, in s katerim imenom ga je treba klicati. Kakor je Bog skrivnost, je skrivnostno tudi božje ime. To je razodeto ime in hkrati kakor odklonitev imenovanja, in prav s tem to ime najbolje izrazi Boga kot tistega, ki je, se pravi neskončno nad vsem, kar moremo o njem razumeti ali povedati: je "skriti Bog" (Iz 45,15), njegovo ime je neizrekljivo (prim. Sod 13,18), to je Bog, ki se ljudem napravlja bližnjega.

207

Ko Bog razodene svoje ime, razodene hkrati svojo zvestobo, ki je od vekomaj in za vekomaj, veljavna za preteklost ("Jaz sem Bog tvojega očeta", 2 Mz 3,6) kakor za prihodnost ("Jaz bom s teboj", 2 Mz 3,12). Bog, ki razodene svoje ime kot "Jaz sem", se razodene kot Bog, ki je zmeraj tukaj, navzoč pri svojem ljudstvu, da bi ga reševal.

208

Pred privlačno in skrivnostno navzočnostjo Boga odkriva človek svojo majhnost. Pred gorečim grmom si Mojzes sezuje čevlje z nog in si zakrije obraz (prim. 2 Mz 3,5-6) spričo božje svetosti. Pred veličastvom trikrat svetega Boga zakliče Izaija: "Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož nečistih ustnic" (Iz 6,5). Pred božjimi znamenji, ki jih Jezus dela, krikne Peter: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek" (Lk 5,8). Toda ker je Bog svet, more odpustiti človeku, ki pred Bogom odkrije samega sebe kot grešnika: "Ne bom storil po nagibu svoje jeze, (...) zakaj Bog sem in ne človek: Sveti sem v tvoji sredi" (Oz 11,9). Enako je pozneje rekel apostol Janez: "Pred njim bomo pomirili svoje srce. Čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse" (1 Jn 3,19-20).

209

Iz spoštovanja do božje svetosti izraelsko ljudstvo ne izgovarja božjega imena. Pri branju Svetega pisma je razodeto ime nadomeščeno z božjim nazivom "Gospod" ("Adonaj", grško "Kyrios"). Prav s tem nazivom so pozneje klicali v pozdrav Jezusovemu božanstvu: "Jezus je Gospod".

"Bog ljubezni in usmiljenja"