Domov/Katekizem/KKC 1953

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1953

Tretji del: Življenje v Kristusu › Tretje poglavje: Božje odrešenje: Postava in milost › 1. člen: Nravna postava

1951

Postava je pravilo ravnanja, ki ga izda pristojna oblast z ozirom na skupni blagor. Nravna postava predpostavlja razumen red, ki ga je med stvarmi v njihov blagor in glede na njihov cilj postavila Stvarnikova mogočnost, modrost in dobrota. Vsaka postava najde svojo prvo in zadnjo resnico v večnem zakonu. Razum kot deležnost pri previdnosti živega Boga, Stvarnika in Odrešenika vseh, je tisti, ki razglaša in vzpostavlja postavo. "Ta iz razuma izhajajoča ureditev je tisto, kar imenujemo zakon" (Leon XIII, enc. "Libertas praestantissimum"; navajajoč sv. Tomaža Akv, s. th. 1-2,90,1).

Med vsemi živimi bitji se edinole človek more ponašati s tem, da je bil vreden sprejeti od Boga postavo: kot živo bitje, obdarjeno z razumom, sposobno razumevati in razločevati, bo človek uravnaval svoje življenje, razpolagajoč s svojo svobodo in razumom v podrejenosti tistemu, ki mu je vse izročil (Tertulijan, Marc. 2.4).

1952

Izrazi nravne postave so različni in vsi so med seboj usklajeni: večna postava, ki je v Bogu vir vseh postav; naravna postava; razodeta postava, ki obsega staro in novo ali evangeljsko postavo; končno civilne in cerkvene postave.

1953

Nravna postava dobiva v Kristusu svojo polnost in svojo enoto. Jezus Kristus je kot oseba pot popolnosti. On je namen in cilj postave, kajti samo on uči in daje božjo pravičnost: "Zakaj konec postave je Kristus, v opravičenje vsakomur, ki veruje" (Rim 10,4).

I. Naravna nravna postava

1954

Človek je deležen modrosti in dobrote svojega Stvarnika, ki mu podeljuje gospostvo nad svojimi dejanji in zmožnost, da usmerja sam sebe glede na resnico in dobroto. Naravna postava izraža izvirni nravni čut, ki človeku omogoča, da z razumom razločuje, kaj je dobro in zlo, kaj resnica in laž:

Naravna postava je zapisana in vtisnjena v dušo vseh in vsakogar izmed ljudi, ker je ta postava prav človeški razum, ki ukazuje delati dobro in prepoveduje grešiti (...). Toda ta predpis človeškega razuma ne bi mogel imeti moči postave, če ne bi bil to glas in razlagalec nekega višjega razuma, kateremu morata biti pokorna naš duh in naša svoboda (Leon XIII, enc. "Libertas praestantissimum").

1955

"Božja in naravna" postava (CS 89,1) kaže človeku pot, po kateri mora hoditi, da bo delal dobro in dosegel svoj cilj. Naravna postava izraža prve in bistvene zapovedi, ki uravnavajo nravno življenje. Za temelj ima teženje po Bogu in pokorščino Bogu, viru in sodniku vsega dobrega, kakor tudi čut za drugega kot za sebi enakega. Naravni zakon je v svojih glavnih zapovedih podan v deseterih božjih zapovedih. To postavo imenujemo naravno ne z ozirom na naravo nerazumnih bitij, marveč zato, ker razum, ki to postavo odreja, spada k človeški naravi kot njej lasten.

Kje so torej zapisana ta pravila, če ne v knjigi tiste luči, ki ji pravimo Resnica? Tam je zapisana vsaka pravična postava, od tam prehaja ta postava v srce človeka, ki spolnjuje pravico, ne da bi se izselila vanj, pač pa vanj položi svoj odtis kakor pečat, ki s prstana preide na vosek, ne da bi zapustil prstan (sv. Avguštin, Trin. 14,15,21).

Naravnai postavani nič drugega kakor luč razuma, ki jo je v nas položil Bog; po njej spoznamo, kaj je treba storiti in česa se je treba izogibati. To luč ali to postavo je Bog dal stvarstvu (sv. Tomaž Akv., dec. praec.1).