Ko človek pride na svet, ne razpolaga z vsem, kar je potrebno za razvoj njegovega življenja, telesnega in duhovnega in potrebuje drugih. Razlike se pokažejo kot povezane s starostjo, s fizičnimi zmožnostmi, z umskimi in nravnimi sposobnostmi, pri izmenjavah, ki jih je vsakdo mogel biti deležen, z razdelitvijo bogastva (prim. CS 29, 2). "Talenti" niso enako razdeljeni (prim. Mt 25,14-30; Lk 19,11-27).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 3. člen: Socialna pravičnost › II. Enakost in razlike med ljudmi
Te razlike pripadajo božjemu načrtu, ki hoče, da vsak prejme od drugega to, česar potrebuje, in da tisti, ki razpolagajo s posebnimi "talenti", priobčujejo od tega dobrote tistim, ki jih potrebujejo. Razlike opogumljajo in pogostokrat obvezujejo ljudi k velikodušnosti, k dobrohotnosti in k delitvi z drugimi; razlike spodbujajo kulture, da se bogatijo druga z drugo:
Ne dajem vseh kreposti vsakemu enako (...). Večje število takih je, ki jih tako razdeljujem, včasih enemu, včasih drugemu (...). Enemu ljubezen; drugemu pravičnost; temu ponižnost; onemu živo vero (...). Kar se tiče časnih dobrin, reči, ki so potrebne za človeško življenje, te sem razdelil zelo neenako, in nisem hotel, da bi vsak imel v posesti vse, kar mu je potrebno, da bi tako ljudje nujno imeli priložnost, da izkazujejo ljubezen drug drugemu (...9. Hotel sem, da eni potrebujejo drugih in da bi bili moji služabniki pri razdeljevanju milosti in preobilja darov, ki so jih prejeli od mene (sv. Katarina Sienska, dial. 1, 6).
Obstajajo pa tudi krivične neenakosti, ki prizadevajo milijone mož in žena. Te neenakosti so v očitnem nasprotju z evangelijem:
Enako dostojanstvo oseb zahteva, da pridemo do bolj človeških in pravičnih življenjskih razmer. Prevelike gospodarske in družbene neenakosti med člani ali narodi ene same človeške družine resnično zbujajo pohujšanje in nasprotujejo socialni pravičnosti, pravšnosti, dostojanstvu človeške osebe, pa tudi družbenemu in mednarodnemu miru (CS 29, 3).
III. Človeška solidarnost
Načelo solidarnosti, izraženo tudi pod imenom "prijateljstva" ali "socialne ljubezni", je neposredna zahteva človeškega in krščanskega bratstva (prim. SSV 38-40; OS 10):
Danes zelo razširjena zmota je pozabljanje na isto postavo človeške solidarnosti in ljubezni, ki jo narekuje in nalaga tako skupni izvor in enakost razumne narave pri vseh ljudeh, pa naj pripadajo kateremukoli narodu, kakor tudi odrešilna daritev, ki jo je daroval Jezus Kristus na oltarju križa svojemu nebeškemu Očetu za grešno človeštvo" (Pij XII., enc. "Summi pontificatus").
Solidarnost se izraža na prvem mestu v razdeljevanju dobrin in v plačevanju dela. Solidarnost predpostavlja tudi napor za pravičnejši socialni red, v katerem bo mogoče napetosti bolj izgladiti in kjer bodo spori ob pogajanjih lažje našli svoj izhod.