Dolžnost, da se napravimo bližnjega drugemu in da mu dejavno služimo, postane še bolj pereča, kadar je ta drugi na katerem koli področju v večji potrebi. "Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni" (Mt 25,40).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 3. člen: Socialna pravičnost › II. Enakost in razlike med ljudmi
Prav ista dolžnost se razteza na tiste, ki mislijo ali delajo drugače kakor mi. Kristusov nauk gre tako daleč, da zahteva odpuščanja za žalitve. Kristusov nauk razteza zapoved ljubezni, ki je zapoved nove zaveze, na vse sovražnike (prim. Mt 5,43-44). Osvoboditev v duhu evangelija je nezdružljiva s sovraštvom do sovražnika kot osebe, toda ne s sovraštvom do zlega, ki ga stori kot sovražnik.
II. Enakost in razlike med ljudmi
Ustvarjeni po podobi enega samega Boga, obdarjeni z enako razumno dušo, imajo vsi ljudje enako naravo in enak izvor. Odkupljeni s Kristusovo žrtvijo so vsi poklicani, da bi bili deležni iste božje blaženosti: vsi uživajo torej enako dostojanstvo.
Enakost med ljudmi se bistveno tiče njihovega osebnega dostojanstva in pravic, ki iz tega izvirajo:
Sleherno obliko bodisi socialnega bodisi kulturnega zapostavljanja v osnovnih pravicah osebe, naj bo to zaradi spola, rodu, barve, socialnega položaja, jezika ali vere, je treba premagati in odpraviti, ker nasprotuje božjemu načrtu (CS 29, 2).
Ko človek pride na svet, ne razpolaga z vsem, kar je potrebno za razvoj njegovega življenja, telesnega in duhovnega in potrebuje drugih. Razlike se pokažejo kot povezane s starostjo, s fizičnimi zmožnostmi, z umskimi in nravnimi sposobnostmi, pri izmenjavah, ki jih je vsakdo mogel biti deležen, z razdelitvijo bogastva (prim. CS 29, 2). "Talenti" niso enako razdeljeni (prim. Mt 25,14-30; Lk 19,11-27).