Izvrševanje oblasti je zakonito samo, če si prizadeva za skupni blagor zadevne skupine in če za dosego tega blagra uporablja moralno dovoljena sredstva. Če se zgodi, da voditelji izdajo krivične zakone ali da ukrepajo v nasprotju z nravnim redom, tedaj te odločitve ne morejo obvezovati v vesti. "V takem primeru oblast preneha biti to, kar je, in se izrodi v zatiranje" (Pt 51).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugo poglavje: Človeška skupnost › 1. člen: Oseba in družba › II. Skupni blagor
"V ta namen je bolje, da je vsaka oblast do druge oblasti ter pristojnostnih področij primerno opredeljena in se drži v pravih mejah. Od tod načelo 'pravne države', v kateri vrhovna oblast pripada zakonu, ne pa samovolji ljudi" (CA 44).
II. Skupni blagor
V skladu s človekovo družbeno naravo je blagor vsakogar nujno povezan s skupnim blagrom. Le-tega je mogoče opredeliti samo z opiranjem na človeško osebo:
Nikakor ne živite osamljeni, potegnjeni sami vase, kakor da bi bili že opravičeni, marveč se zbirajte, da skupaj iščete to, kar je vsem t korist (Barnaba, ep.4,10).
Pod skupnim blagrom je treba razumeti "vsoto vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznim članom omogočajo, da v večji meri in lažje dosegajo rvojo popolnost" (CS 26, 1; prim. CS 74, 1). Skupni blagor se tiče življenja vseh. Skupni blagor zahteva razumnost s stani vsakogar in še bolj tistih, ki izvršujejo nalogo oblasti. Vsebuje tri bistvene prvine:
Na prvem mestu predpostavlja spoštovanje do osebe kot osebe. V imenu skupnega blagra so javne oblasti dolžne spoštovati temeljne in neodtujljive pravice človeške osebe. Družba je dolžna vsakomur izled svojih članov omogočiti, da uresniči svojo poklicanost. Še posebej ima skupni blagor svoje mestg v pogojih za uresničevanje naravnih svoboščin, ki so neobhodno potrebne za razcvet človeške poklicanosti, npr.: "pravica, da ravna tako, kakor mu narekuje njegova pravilno oblikovana vest, pravica do zaščite zasebnega življenja in do pravične svobode tudi v verskih zadevah" (CS 26, 2).