"Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil" (Mr 3,29; prim. Mt 12,32; Lk 12,10). Božje usmiljenje je brezmejno, toda kdor premišljeno odklanja sprejetje božjega usmiljenja na podlagi kesanja, zavrže odpuščanje svojih grehov in zveličanje, ki ga nudi Sveti Duh (prim. DV 46). Taka zakrknjenost lahko privede k nespokorjenosti do konca in k večnemu pogubljenju.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 8. člen: Greh › V. Množitev greha
V. Množitev greha
Greh povzroči, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane grešljivost, tj. trajna nagnjenost h grehu iste vrste. Posledica so zla nagnjenja, ki zamračijo vest in pokvarijo konkretno ocenjevanje dobrega in zlega (hudega). Tako greh teži za tem, da bi se ponavljal in krepil, vendar pa ne more uničiti nravnega čuta prav do njegove korenine.
Grešljivosti (vitia) moremo razporediti po krepostih, ki jim te grešljivosti nasprotujejo, ali pa jih povezati z glavnimi grehi, ki jih je krščansko izročilo razločevalo po sledeh sv. Janeza Kasijana in sv. Gregorija Velikega (mor. 31, 45). Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, druge grešljivosti (pregrehe). To so napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia..
Katehetsko izročilo tudi opozarja, da obstajajo "vnebovpijoči grehi". V nebo vpijejo: Abelova kri (prim. 1 Mz 4,10); sodomski greh (prim. 1 Mz 18,20; 19,13); vpitje zatiranega ljudstva v Egiptu (prim. 2 Mz 3,7-10); tožba tujca, vdove in sirote (prim. 2 Mz 22,20-22); krivičnost nasproti dninarju (prim. 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4).
Greh je osebno dejanje. Še več, neko odgovornost imamo pri grehih, ki storijo drugi, kadar pri njih sodelujemo:
- tako da se jih neposredno in hotJ udeležimo;
- tako da jih ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo;
- tako da jih ne odkrijemo ali jih ne preprečimo, kadar smo to dolžni storiti;
- tako da ščitimo tiste, ki delajo zlo.