Domov/Katekizem/KKC 1865

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1865

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 8. člen: Greh › V. Množitev greha

1863

Mali greh nam oslablja ljubezen; izraža neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira napredek duše v izvrševanju kreposti in udejanjanju nravnega dobrega; zasluži časne kazni. Premišljeni mali greh, ki je ostal neobžalovan, nas polagoma pripravi do tega, da storimo smrtni greh. Vendar pa z malim grehom ne odklonimo božje volje in božjega prijateljstva; mali greh ne prelomi zaveze z Bogom. Človeško gledano ga je z božjo milostjo mogoče popraviti. Mali greh "ne oropa človeka posvečujoče (pobožanstvujoče) milosti, prijateljstva z Bogom, ljubezni, in torej tudi večne blaženosti ne" (SP 17):

Dokler je človek v mesu, se ne more izogniti slehernemu grehu, vsaj malim grehom ne; toda teh grehov, ki jim pravimo mali, lahki, nikar ne podcenjuj. Če jih podcenjuješ, ko jih tehtaš, se tresi od strahu, ko jih šteješ. Številne majhne, lahke reči narede skupaj veliko enoto; mnoštvo kapljic napolni reko; mnoga zrna narede kopico. Katero je torej naše upanje? Predvsem izpoved (...) (sv. Avguštin, ep. Jo. 1,6).

1864

"Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil" (Mr 3,29; prim. Mt 12,32; Lk 12,10). Božje usmiljenje je brezmejno, toda kdor premišljeno odklanja sprejetje božjega usmiljenja na podlagi kesanja, zavrže odpuščanje svojih grehov in zveličanje, ki ga nudi Sveti Duh (prim. DV 46). Taka zakrknjenost lahko privede k nespokorjenosti do konca in k večnemu pogubljenju.

V. Množitev greha

1865

Greh povzroči, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane grešljivost, tj. trajna nagnjenost h grehu iste vrste. Posledica so zla nagnjenja, ki zamračijo vest in pokvarijo konkretno ocenjevanje dobrega in zlega (hudega). Tako greh teži za tem, da bi se ponavljal in krepil, vendar pa ne more uničiti nravnega čuta prav do njegove korenine.

1866

Grešljivosti (vitia) moremo razporediti po krepostih, ki jim te grešljivosti nasprotujejo, ali pa jih povezati z glavnimi grehi, ki jih je krščansko izročilo razločevalo po sledeh sv. Janeza Kasijana in sv. Gregorija Velikega (mor. 31, 45). Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, druge grešljivosti (pregrehe). To so napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia..

1867

Katehetsko izročilo tudi opozarja, da obstajajo "vnebovpijoči grehi". V nebo vpijejo: Abelova kri (prim. 1 Mz 4,10); sodomski greh (prim. 1 Mz 18,20; 19,13); vpitje zatiranega ljudstva v Egiptu (prim. 2 Mz 3,7-10); tožba tujca, vdove in sirote (prim. 2 Mz 22,20-22); krivičnost nasproti dninarju (prim. 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4).