Domov/Katekizem/KKC 1848

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1848

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 8. člen: Greh › I. Usmiljenje in greh

8. člen: Greh

I. Usmiljenje in greh

1846

Evangelij je v Jezusu Kristusu razodetje božjega

usmiljenja do grešnikov (prim. Lk 15). Angel ga oznani Jožefu: "Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov" (Mt 1,21). Isto sledi iz evharistije, zakramenta odrešenja: "To je namreč moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov" (Mt 26,28).

1847

"Bog nas je ustvaril brez nas, ni nas pa hotel zveličati brez nas" (sv. Avguštin, sermo 169,11,13). Prejem njegovega usmiljenja zahteva od nas priznanje naših grehov. "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti" (1 Jn 1,8-9).

1848

Sv. Pavel pravi: "Kjer se je pomnožil greh, se je še

veliko bolj pomnožila milost". Toda če naj milost izvrši svoje delo, mora odkriti greh, da bi spreobrnila naše srce in nam podelila pravičnost "za večno življenje po našem Gospodu Jezusu Kristusu" (Rim 5,20-21). Kakor zdravnik, ki preišče rano, preden jo obveže, projicira Bog s svojo besedo in svojim Duhom živo luč na greh:

Spreobrnjenje zahteva, da se razkrije greh; v njem samem je obsežena notranja sodba vesti. Tu lahko vidimo potrdilo, da Duh resnice deluje v najgloblji notranjosti človeka, to pa postane obenem začetek novega daru milosti in ljubezni: "Prejmite Svetega Duha". Tako v razkritju greha odkrijemo dvojen dar: dar resnice v vesti in dar gotovosti glede odrešenja. Duh resnice je tolažnik (DV 31).

II. Definicija greha

1849

Greh je pregrešitev zoper razum, resnico in

pravilno vest; greh je pomanjkanje resnične ljubezni do Boga in do bližnjega, in to zaradi napačne navezanosti na določene dobrine. Greh rani človekovo naravo in prizadene škodo človeški solidarnosti. Bil je opredeljen kot "beseda, dejanje ali želja, ki so v nasprotju z večno postavo" (v. Avguštin, Faust. 22,27; sv. Tomaž Akvinski, s.th 1-2, 71, 6).

1850

Greh je žalitev Boga: "Zoper tebe samega sem grešil, in,

kar je hudo pred teboj, sem storil" (Ps 51,6). Greh se obrača zoper božjo ljubezen do nas, in odvrača od nje naša srca. Greh je - kakor prvi greh - nepokorščina, upor zoper Boga z voljo postati "kakor Bog", spoznavajoč in določajoč dobro in hudo (1 Mz 3, 5). Tako je greh "ljubezen do sebe prav do preziranja Boga" (sv. Avguštin, civ. 14, 28). Po tem prevzetnem poveličevanju samega sebe je greh v diametralnem nasprotju z Jezusovo pokorščino, ki je izvršila odrešenje (prim. Flp 2,6-9).