Domov/Katekizem/KKC 1827

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1827

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 7. člen: Kreposti › II. Božje kreposti

1825

Kristus je umrl iz ljubezni do nas tedaj, ko smo bili še "sovražniki" (Rim 5,10). Gospod zahteva od nas, da kakor on ljubimo celo svoje sovražnike (Mt 5,44), da napravimo za svojega bližnjega tudi najbolj oddaljenega človeka (prim. Lk 10, 27-37), da ljubimo otroke (prim. Mr 9,37) in uboge kakor njega samega (prim. Mt 25,40.45).

Sv. apostol Pavel nam je o ljubezni podal sliko brez primere: "Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese" (1 Kor 13,4-7).

1826

Ko "ljubezni ne bi imel, nisem nič", nadaljuje apostol. In vse tisto, kar je prednost, služenje, krepost sama... nam brez ljubezni "nič ne koristi" (1 Kor 13,1-4). Ljubezen je višja kakor vse kreposti. Ljubezen je prva od božjih kreposti: "Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen" (1 Kor 13,13).

1827

Ljubezen je duša in navdihovalka uresničevanja vseh kreposti. Ljubezen je "vez popolnosti" (Kol 3,14); je (notranji) lik kreposti; medsebojno jih včlenja in ureja; je vir in cilj njihovega krčanskega uresničevanja. Ljubezen potrjuje in očiščuje našo človeško zmožnost za ljubezen; dviga jo k nadnaravni popolnosti božje ljubezni.

1828

Udejanjanje nravnega življenja, ki mu je ljubezen duša, daje kristjanu duhovno svobodo božjih otrok. Nič več ne stoji pred Bogom kot suženj, se pravi, v suženjskem strahu, tudi ne najemnik, ki išče plačilo, marveč kot otrok, ki odgovarja na ljubezen tistega, ki "nas je prvi ljubil" (1 Jn 4,19):

Ali se odvračamo od slabega iz strahu pred kaznijo, in smo v razpoloženju sužnja. Ali gremo za mamilom plačila, in smo podobni najemnikom. Ali pa, končno, ubogamo zaradi dobrega samega in zaradi ljubezni do tistega, ki nam ukazuje(...), in tedaj smo v razpoloženje otrok (sv. Bazilij, reg. fus. prol. 3).

1829

Sadovi ljubezni so veselje, mir in usmiljenje; ljubezen zahteva dobrotljivost in bratovsko svarjenje; ljubezen je dobrotljiva; vzbuja vzajemnost, je nesebična in darežljiva; ljubezen je prijateljstvo in občestvo:

Dopolnitev vseh naših dobrih del je ljubezen. Tam je cilj; tečemo, da dosežemo; tečemo naproti njej; v njej se bomo odpočili, ko dospemo na cilj (sv. Avguštin, ep. Jo. 10, 4).