Vzburjenja ali čustva morejo biti privzeta v kreposti, ali pa biti sprevržena (se sprevržejo) v pregrehe.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 6. člen: Vest
Popolnost nravno dobrega je, da človeka ne nagiba k dobremu samo njegova volja, marveč tudi "srce".
6. člen: Vest
"V notranjosti svoje vesti odkriva človek postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora pokoravati. Glas te postave ga vedno kliče, naj ljubi in dela dobro ter se izogiblje zlega in, kadar je potrebno, zazveni ušesom srca: stori to, izogni se onemu. Kajti človek ima v svojem srcu od Boga zapisano postavo (...). Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti" (CS 16).
I. Sodba vesti
Vest, ki je navzoča v srcu osebe (prim. Rim 2,14), ji v primernem trenutku ukaže, naj stori dobro in se izogne zlega. Vest sodi tudi o konkretnih odločitvah, izbirah, ko odobrava tiste, ki so dobre, in graja tiste, ki so zle (prim. Rim 1,32). Vest izpričuje avtoriteto (veljavo) resnice s sklicevanjem na najvišje Dobro, od katerega človeška oseba dobiva privlačnost in sprejema zapovedi. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki govori.
Vest je sodba razuma, po kateri človek spozna nravno kakovost (nravnost) čisto določenega dejanja, katerega misli storiti, ga ravnokar izvršuje ali ga je storil. V vsem, kar reče in stori, je človek dolžan zvesto se držati tega, o čemer ve, da je pravično in pravilno. Prav po sodbi svoje vesti človek dojame in spozna predpise božje postave:
Vest je postava našega duha, a ki presega našega duha; postava, ki nam daje ukaze, naznačuje odgovornost in dolžnost, strah in upanje(...). Vest je poslanka Njega, ki nam v svetu narave kakor tudi v svetu milosti govori skozi tančico, nas poučuje in nas vodi. Vest je prvi od vseh Kristusovih namestnikov (Newman, pismo norfolškemu vojvodu 5).