Domov/Katekizem/KKC 1757

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1757

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 4. člen: Nravnost človeških dejanj › II. Dobra in zla dejanja

II. Dobra in zla dejanja

1755

Moralno dobro dejanje predpostavlja obenem dobrost predmeta, cilja in okoliščin. Slab cilj pokvari dejanje, četudi je predmet sam v sebi dober (na primer moliti in se postiti, "da bi me ljudje videli").

Predmet izbire (odločitve) more sam zase pokvariti celoto delovanja. Obstajajo konkretna ravnanja - na primer nečistovanje - pri katerih je vedno zgrešeno, če jih izberemo; kajti izbrati jih vsebuje nered volje, to se pravi nravno zlo.

1756

Zgrešeno je torej soditi glede nravnosti človeških dejanj, tako da se oziramo samo na namen, ki jih navdihuje, ali na okoliščine (okolje, socialni pritisk, prisilo ali nujnost delovanja itd.), ki so okvir teh dejanj. Obstajajo dejanja, ki so sama po sebi in sama v sebi, neodvisno od okoliščin ali namenov, vedno strogo nedovoljena zaradi svojega predmeta; tako npr. bogokletje, kriva prisega, uboj in prešuštvo. Ni dovoljeno delati zlo, da bi iz njega prišlo dobro.

Na kratko

1757

Predmet, namen in okoliščine sestavljajo tri "vire" nravnosti človeških dejanj.

1758

Izbrani predmet moralno opredeljuje dejanje hotenja, kolikor ga razum spozna in presoja kot slabega ali dobrega.

1759

"Ne moremo opravičiti zlega dejanja, storjenega z dobrim namenom" (sv. Tomaž Akv., dec. praec. 6). Namen ne opravičuječuje sredstev.