Domov/Katekizem/KKC 1751

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1751

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 4. člen: Nravnost človeških dejanj › I. Vir nravnosti

4. člen: Nravnost človeških dejanj

1749

Svoboda napravi človeka za nravni osebek (subjekt). Kadar deluje premišljeno, je človek tako rekoč oče svojih dejanj. Človeška dejanja, se pravi svobodno izbrana na podlagi razsodbe vesti, so nravno opredeljiva. So dobra ali zla.

I. Vir nravnosti

1750

Nravnost človeških dejanj je odvisna:

- od izbranega predmeta

- od nameravanega cilja ali od namena

- od okoliščin dejanja.

Predmet, namen in okoliščine so "viri" ali sestavne prvine nravnosti človeških dejanj.

1751

Izbrani predmet je dobrina, h kateri se volja premišljeno usmerja. Predmet je tvar ali snov človeškega dejanja. Izbrani predmet nravno določa (specificira) dejanje hotenja, kakor ga pač razum spozna in ga ima za skladnega ali neskladnega s tem, kar je resnično dobro. Objektivna pravila nravnosti izražajo razumski (z razumom skladni) red dobrega in zlega, katerega izpričuje vest.

1752

Nasproti predmetu dobiva s strani delujočega subjekta svoje mesto namen. Ker ima svoje mesto pri hotenjskem viru dejanja in ga določa po cilju, je namen bistvena prvina v nravnem kvalificiranju dejanja. Cilj je tisto prvo, na kar namen meri in pomeni to, kar subjekt zasleduje v dejanju. Namen (namera) gibanje volje v smeri k cilju; ozira se na tisto, kar je na koncu delovanja. Namen je usmerjanje duhovnega pogleda k dobrini, ki jo pričakujemo od zasnovanega dejanja. Ne omejuje se na usmeritev naših posameznih dejanj, marveč more naravnavati k istemu cilju mnogotera dejanja; usmeriti more celotno življenje k poslednjemu cilju. Npr. neka usluga ima za cilj pomagati bližnjemu, more pa ga obenem navdihovati ljubezen do Boga kot poslednji cilj vseh naših dejanj. Za prav isto dejanje morejo prihajati navdihi tudi iz več namenov. Tako npr. naredimo uslugo zato, da bi si pridobili naklonjenost ali pa zaradi svoje nečimrnosti.

1753

Takšnega ravnanja, ki je samo v sebi nekaj neurejenega, zlega, npr. laž in obrekovanje, dober namen (npr. pomagati bližnjemu) ne naredi za nekaj dobrega ali pravičnega. Namen ne opravičuje sredstev. Tako ne moremo opravičiti obsodbe nedolžnega kot zakonito sredstvo za rešitev ljudstva. Z nasprotne strani pa slab namen, ki ga dodamo (tako nečimrtnost), stori, da dejanje, ki samo v sebi more biti dobro (npr. miloščina), postane zlo dejanje (prim. Mt 6,2-4).