Domov/Katekizem/KKC 1740

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1740

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 3. člen: Človekova svoboda › II. Človeška svoboda v redu orešenja

1738

Svoboda se udejanja v odnosih med ljudmi. Vsaka človeška oseba, ki je ustvarjena po božji podobi, ima naravno pravico, da jo drugi ljudje priznavajo kot svobodno in odgovorno bitje. Vsi dolgujejo vsakomur to izkazovanje spoštovanja. Pravica udejanjanja svobode je zahteva, ki je neločljiva od dostojanstva človeške osebe, zlasti še v nravnih in religioznih stvareh (prim. VS 2). To pravico je treba tudi civilno priznavati in ščititi v mejah skupnega blagra in javnega reda (prim. VS 7).

II. Človeška svoboda v redu orešenja

1739

Svoboda in greh. Človekova svoboda je omejena in podvržena zmoti. Človek je dejansko zablodil. Svobodno je grešil. Ko je odklonil božjo namero ljubezni, je sam sebe prevaral; postal je suženj greha. Ta prva odtujitev (alienacija) je rodila množico drugih. Zgodovina človeštva od začetkov pričuje o nesrečah in zatiranjih, ki so se rodila iz človekovega srca zaradi zlorabljanja svobode.

1740

Ogrožanje svobode. Udejanjanje svobode ne vključuje pravice, da vse izrečemo in vse storimo. Napačno je domišljati si, da "človek kot nosilec svobode zadostuje sam sebi in ima za cilj to, da z uživanjem zemeljskih dobrin zadovolji svoje zemeljske interese" (CDF, instr. "Libertatis conscientia" 13). Z druge strani so ekonomski, družbeni, politični in kulturni predpogoji, ki se zahtevajo za pravilno udejanjanje svobode, prepogostokrat neupoštevane in kršene. Takšni položaji zaslepljenosti in krivičnosti otežujejo nravno življenje in postavljajo v skušnjavo tako močne kakor slabotne, da bi grešili zoper ljubezen. Če se človek oddalji od nravne postave, škoduje svoji lastni svobodi, se usužnji sam sebi, prelomi bratstvo s svojimi bližnjimi in postane upornik zoper božjo resnico.

1741

Osvoboditev in odrešenje. S svojim zmagoslavnimm križem je Kristus pridobil odrešenje za vse ljudi. Odkupil jih je od greha, ki jih je držal v sužnosti. "Za svobodo nas je oprostil Kristus" (Gal 5,1). V Kristusu smo deležni resnice, "ki nas osvobaja" (Jn 8,32). Sveti Duh nam je bil dan in, kakor uči apostol, "kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda" (2 Kor 3,17). Od zdaj naprej se ponašamo "s svobodo poveličanih božjih otrok" (Rim 8,21).

1742

Svoboda in milost. Kristusova milost nikakor noče tekmovati z našo svobodo, ko le-ta ustreza čutu za resnico in dobroto, ki ga je Bog položil v človekovo srce. Kakor spričuje krščansko izkustvo zlasti v molitvi, velja nasprotno: čim bolj smo učljivi za pobude milosti, tem bolj raste naša najbolj notranja svoboda in naša zaupljiva trdnost v preizkušnjah, kot npr. spričo pritiskov in prisil zunanjega sveta. Sveti Duh nas z delovanjem svoje milosti vzgaja za duhovno svobodo, da bi iz nas napravil svobodne sodelavce pri njegovem delu v Cerkvi in v svetu:

Vsemogočni in usmiljeni Bog, varuj nas vsega, kar nas ogroža. Odvzemi, kar nam bremeni dušo in telo, da bomo v vsej svobodi izpolnjevali tvojo voljo (RM, prim. pr. 32. nav. ned.).