Domov/Katekizem/KKC 1725

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1725

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe › 2. člen: Naša poklicanost k blaženosti › III. Krščanska blaženost

1723

Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne izbire. Vabi nas, naj očistimo svoje srce zlih nagnjenj in naj iščemo božjo ljubezen nad vse. Uči nas, da resnična sreča ne obstaja ne v bogastvu ali udobju, ne v človeški slavi ali moči, ne v nikakršnem človeškem početju, pa naj bo še tako koristno, kakor so znanost, tehnika in umetnost, ne v nobenem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu, ki je izvir vsega dobrega in vse ljubezni:

Bogastvo je vJliko božanstvo dneva; njemu se nagonsko klanja množica in vsa masa ljudi. Srečo merijo po imetju in po imetju merijo tudi poštenost (...). Vse prihaja iz prepričanja, da z bogastvom človek vse zmore. Bogastvo je torej eden od malikov dneva in znamenitost drug malik (...). Na znamenitost, na dejstvo, da je človek znan in da vzbuja hrup v svetu, (čemur bi lahko rekli sloves v tisku), so začeli gledati kot na dobrino samo na sebi, najvišjo dobrino, predmet, ki je tudi ona predmet pravega češčenja (Newman, mix. 5,23).

1724

Desetere božje zaopovedi, govor na gori in apostolska kateheza nam opisujejo poti, ki peljejo v kraljestvo. Korak za korakom stopamo naprej z vsakdanjimi dejanji, oprti na milost Svetega Duha. Oplojeni s Kristusovo besedo polagoma obrodimo sadove v Cerkvi v božjo slavo (prim. prilika o sejalcu: Mt 13,3-23).

Na kratko

1725

Blagri povzemajo in dopolnjujejo božje obljube od Abrahama naprej, tako daj jih naravnajo na v nebeško kraljestvo. Blagri so odgovoro na tisto hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v človekovo srce.

1726

Blagri nas učijo o poslednjem cilju, h kateremu nas Bog kliče in ki je nebeško kraljestvo, gledanje Boga, deležnost božje narave, večno življenje, sinovstvo, počitek v Bogu.

1727

Blaženost večnega življenja je zastonjski božji dar; ta blaženost je nadnaravna, kakor je nadnaravna tudi milost, ki tja vodi.