Domov/Katekizem/KKC 1671

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1671

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Četrto poglavje: Druga liturgična opravila › 1. člen: Zakramentali

1669

Zakramentali spadajo h krstnemu duhovništvu: vsak krščenec je poklican k temu, da bi bil "blagoslov" (prim. 1 Mz 12,2) in da bi blagoslavljal (prim. Lk 6,28, Rim 12,14; 1 Pt 3,9). Zato morejo laiki predsedovati nekaterim blagoslovitvam (prim. B 79; CIC kan. 1168); čim bolj se kak blagoslov tiče cerkvenega in zakramentalnega živjenja, tem bolj je predsedovanje pri njih pridržano posvečenemu nositelju cerkvene službe (škofom, duhovnikom in diakonom; prim. Ben 16; 18).

1670

Zakrametali ne podelijo milosti Svetega Duha na način zakramentov, marveč po molitvi Cerkve pripravljajo na prejem milosti in razpoložijo za sodelovanje pri tem. "Liturgija zakramentov in zakramentalov torej stori, da pri dobro pripravljenih vernikih skoraj vse dogodke v življenju posvečuje božja milost, ki izvira iz velikonočne skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, kajti iz Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali. Tudi se lahko skoraj vsaka prava raba tvarnih reči usmeri k posvečenju ljudi in božji časti" (B 61).

Različne oblike zakramentalov

1671

Med zakramentali stopajo na prvo mesto blagoslovi (oseb, obeda, predmetov, krajev). Vsak blagoslov je hvaljenje Boga in prošnja za doseženje njegovih darov. V Kristusu blagoslavlja kristjane Bog Oče "z vsakršnim duhovnim blagoslovom" (Ef 1,3). Zato Cerkev podeljuje blagoslov s klicanjem Jezusovega imena in navadno tako, da napravi sveto znamenje Kristusovega križa.

1672

Nekateri blagoslovi (blagoslovitve) imajo trajen pomen: njihov učinek je v tem, da posvetijo osebe Bogu in da pridržijo predmete in kraje za liturgično rabo. Med tistimi blagoslovi (blagoslovitvami?), ki so namenjeni za osebe - ne smemo jih seveda zamenjavati z zakramentalno posvetitvijo (ordinatio) - je na prvem mestu blagoslovitev opata ali opatinje kakega samostana, posvetitev devic, obred redovniške zaobljube in blagoslovi za nekatere cerkvene službe (bralce, mašne pomočnike, katehiste itd.). Kot primer blagoslovitve predmetov moremo omeniti posvetitev (dedicatio) ali blagoslovitev kake cerkve ali oltarja, blagoslovitev svetih olj, svetih posod in oblačil, zvonov itd.

1673

Kadar Cerkev javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa,da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudega duha). Jezus sam ga je izvrševal (Mr 1,25 sl.), od njega ima Cerkev oblast in nalogo izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7.13; 16,17). V preprosti obliki se eksorzizem (zarotovanje) uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan "veliki eksorcizem", more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem. Treba je ravnati z razumnostjo in se strogo držati od Cerkve postavljenih pravil. Eksorcizem meri na izgon hudobnih duhov ali na osvoboditev od demonskega vpliva in to z duhovno oblastjo, ki jo je Jezus zaupal svoji Cerkvi. Zelo se od tega razlikuje primer bolezni, zlasti psihičnih, katerih zdravljenje spada v zdravniško vedo. Pomembno je torej dobiti pred izvršitvijo eksorcizma gotovost, da gre za navzočnost hudobnega duha in ne za bolezen (prim. CIC kan. 1172).