Domov/Katekizem/KKC 1648

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1648

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › V. Dobrine in zahteve zakonske ljubezni

Zvestoba zakonske ljubezni

1646

Zakonska ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati "do nadaljnjega". "Tako tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok - oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto" (CS 48, 1).

1647

Najgloblji nagib je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoje Cerkve. Z zakramentom zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo. Z zakramentom dobi nerazvezljivost zakona nov in globlji smisel.

1648

Utegne se komu zdeti težko, celo nemogoče, vezati se za vse življenje na kakšnega človeka. Toliko bolj je torej pomembno oznanjati veselo novico, da nas Bog ljubi z dokončno in nepreklicno ljubeznijo, da sta zakonca stvarno soudeležena pri tej ljubezni, ki ju nosi in podpira, in da s svojo zvestobo moreta biti priče za zvesto božjo ljubezen. Zakonca, ki z božjo milostjo dajeta to pričevanje, pogostokrat v zelo težavnih razmerah, zaslužita hvaležnost in podporo cerkvene skupnosti (prim. FC 20).

1649

Obstajajo pa položaji, ko skupno zakonsko življenje iz zelo različnih razlogov postane praktično nemogoče. V takih primerih Cerkev dovoljuje fizično ločitev zakoncev in konec sožitja. Zakonca ne nehata biti pred Bogom mož in žena; nista svobodna, da bi sklenila novo zvezo. V tem težavnem položaju bi bila sprava - če je možna - najboljša rešitev. Krščanska skupnost je poklicana tem osebam pomagati, da bi krščansko živeli svoj položaj, v zvestobi do vezi svojega zakona, ki ostaja nerazvezljiv (prim. FC 83; CIC cann. 1151-1155).

1650

Številni so danes v mnogih deželah katoličani, ki se zatečejo k razporoki po civilnih postavah in ki civilno sklenejo novo zvezo. Cerkev v zvestobi do besede Jezusa Kristusa, ("Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje": Mr 10,11-129), trdi, da takšne nove zveze ne more priznati za veljavno, če je bil prvi zakon veljaven. Če sta se ločenca civilno ponovno poročila, sta v položaju, ki objektivno nasprotuje božji postavi. Od tedaj naprej ne moreta pristopati k svetemu obhajilu, in to tako dolgo, dokler traja ta položaj. Iz istega razloga ne moreta izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti. Spravo v zakramentu pokore je mogoče podeliti le tistim, ki so se pokesali, ker so prekršili znamenje zaveze in zvestobe Kristusu, in so se obvezali živeti povsem zdržno.